June 10, 2008

Dan 8: Chame - Lower Pisang

or
Hmmm... pa poglejmo, kaj lahko povem za ta dan... Najmočnejši vtis tega dne je to, da sem prvič v življenju občutil višino in kako so aktivnosti povezane z njo.... ampak o tem malce kasneje.
Zjutraj sem vstal že ob 5tih in se odpravil fotkat Annapurno II v sončnem vzhodu. Moral sem iti cca 30 minut nazaj po poti izven Chame-ja, da bi dobil lep pogled na goro. Ko sem pofotkal zadeve sem se vrnil nazaj... seveda so še vsi spali... zato sem šel malce poležat tudi sam... nekje ob 7mih pa sem vstal in zagledal kako se iza oblakov kaže Annapurna II. Prej sploh nisem slikal vrha Annapurne II, ampak samo enega izmed šic grebena... zamešal sem vrhove!!! Annapurno II se vidi direkt iz sobe, kjer sem spal... Js bedak pa sem prej pešačil na drug konec :)... Ampak tako je: kdor nima v glavi ima pa v petah. Seveda sem potem poslikal pravi vrh.







Napačen vrh!














Pravi vrh!



















Jutranji obračun.









Ta dan je bila tudi ena kratka tura. In kot toliko dni prej, sem si tudi ta dan dejal, da bom poizkušal hoditi malce bolj počasi... da se nebi preveč izmozgal... ampak spet ni šlo... nekako nisem našel počasnega koraka. Z našim SLO vodičem, sma se celo tako zagnala, da sma hodila v štric z nosači (ki so ponavadi, daleč-daleč spredaj).






Vedno več Tibetanskega vpliva je čutiti.









Ko smo prišli v Lower Pisang (3150m), sma šla z kolegom, po kosilu, na klimatizacijski vzpon (cca 100m višje) v Upper Pisang. Tam pa sem začel čutit višino... Hodila sma počasi... a kar naenkrat sem bil zadihan. Malo sem se ustavil (30s), pa je bilo spet dobro. In to se je ponovilo eno 2x. Potem pa to povem Štefanu in ugotovim, da se njemu isto dogaja... OK, od takrat naprej, sma še malo upočasnila. In to je bil moj "prvi stik z višino" :).
V Lower Pisang-u sem videl, tudi kako je svet majhen. Ko smo prišli v en lođ, v katerem ni bilo mesta za vse nas... sem se pošalil kolegu nekaj glede wode (ja pisano z dvojnim v... pač tko po koroško). In kar naenkrat iz balkona na drugem koncu slišim, ko nekdo zavpije: "Kdo je reko woda?"... Ja tam smo naleteli še na 2 korošca. Seveda smo se malce pomenili, kako in kaj... pa tudi vse naslednje dni smo se srečevali in izmenjali kakšno besedo :)





Tu smo pa mi spali.











































Aja pa še to. Ne vem ali sem že napisal, kako so odlično skrbeli nosači za nas... po pravici, kar preveč... kot da bi imeli sluge... na to se nikakor nisem mogel navadit... blo mi je izredno čudno... vse so nosili za tabo, za 5 evrov so šli iskat nazaj, kakšne 3h hoje (naš tempo in ne njihov... oni so veliko hitrejši), čips, ki se nam je enkrat zaluštal... No skratka, ker sem bil eden izmed redkih, ki se je z njimi ukvarjal in na veliko pogovarjal, pa sem dobival poseben tretman :). Ma meni se zdi, da so me zaradi tega, ker sem se družil in šalil z njimi stregli še veliko bolj kot ostale... Ker so pač vedeli, da sem samski, so mi rihtali še turistke :) :) :) - zgodilo se je tudi, da se nisem "smel" vsesti zraven moje ekipe pri kosilo, ampak so me dali zraven enih avstrijk, napodili so njihove nosače in vodnike, ki so jedli z njimi, stran od mize (sredi obroka), meni pa na čelo mize postavili stol, ga pokrili z ovčjimi kožami in dekami, ter mi postregli tam pri njih... skratka tudi drugim turistom (ne samo meni in avstrijkam), tam okoli ni blo nič jasno kaj se dogaja in kdo sem, da mi tako strežejo :) :) :)

0 comments: