Pa gremo po vrsti. Zjutraj sem šel najprej še eno par zadev pofotkat... takrat ko so še vsi spali. Potem smo šli na zajtrk, ampak to kakšen!!! Vodnik nas je vozil po ulicah mesta, ki je kaotično, zamazano,... ampak potem pa pridemo v eno restavracijo na nekem vrtu, ki je bla pa fenomenalna. Takršno restavracijo v SLO ne najdeš kar tako zlepa. Hrana je bila bolj evropska kot v evropi!!!! Kruh je bil njami, pa da ne govorim o jajčkih na oko... še pri nas jih ne znajo naredit povsod tko dobre... brez olja, ravno prav zapečena... sveži sokovi... skratka popolno je bilo.
No po zajtrku sem na brzino letel kupit še en soft-shell od Mountain hardwear-a, ampak samo zato ker je bil veliko cenejši kot je to pri nas. Za tem pa so sledili ogledi. Hmmm... ravno ko smo imeli oglede nas je pa presenetil dež. Deževalo je na polno... ampak bil je tisti topel poletni dež... tko da ni bilo sile.
Tega sem čakal in čakal, da bi prišel med te mlinčke, ampak ravno v tem trenutku si je popravil očala :)
Ljudje se tukaj zanajo veselit. Vsi imajo nasmeh na obrazu, pa če jih življenje še tako "tepe".
Ogledali smo si mesto in po ogledu nas je nekaj šlo kupovat foto opremo... ja pač moški in naše igrače. Prav presenečen sem bil nad ženskami, da so nas cele 3 ure čakale v in pred trgovino :)... mele so presneto veliko potrplenja... hvala vam. Čeprav sem imel najprej namen kupit Nikona zaradi vseh spletov okoliščin in zaradi 1000 in enega razloga na koncu nabavim Canona. Ja sedaj ga imam že več kot en mesec pa še nobene fotke, ki sem jo naredil z njim nisem objavu... pa sej bo.
Višje ob reki zažigajo mrliče, ti pa iz vode pobirajo nepopolno zgorel les in ga prodajajo.
Imam še bolj nazorne fotke zažiganja, samo tiste pa res niso za kazat.
No po tem smo šli pa na letališče in na let, kakršnega še nisem nikoli doživel. Enkrat v življenju sem letel v "strašnih" vremenskih razmerah, ampak proti temu je bilo pa nič. Dejansko je bilo res sila neprijetno!!! V življenju še nisem doživel 4 poizkuse pristanka. Termika je bila nenormalna... padali smo u iber!!! Ne tisto, ko ponavadi moraš malce stisnit želodec ko padeš kakšen meter ali pa dva. Tukaj je letalo padalo kar nekaj metrov... sploh ni bilo konca... potem pa s polno paro (tako, da so motorji dejansko dali vse od sebe) navzgor... pa spet padec... pa levo in desno... pa spet padec dol!!! Ljudje so mislili, da bojo umrli. Še v življenju nisem videl, da bi tolko ljudi bruhalo. Nikjer ni bilo vrečk!!! Ljudje so prosili druge da so jim dali kakšne vrečke v katerih so imeli kakšno stvar... drugače pa so bruhali kar na tla. Bruhala, je pred mano, bruhala je levo od mene... pa za mano, pa dve vrsti pred mano.... skratka ko smo končno pristali je bil avion takšen, kot da bi bila vojna not... vse polno papirja in bruhanja!!!!!!!! To je pa bilo doživetje in pol!!!! Ko smo končno lepo pristali, veliko ljudi sploh ni moglo hodit. Bili so v šoku, jokali so, drugi so jih morali podpirat... res kaj takšnega še nisem videl.
Ko pa sem stopil ven, mi je bilo popolnoma jasno zakaj je bil tak pristanek. Popoldan, v Delhiju 43 stopinj, vlaga pa takšna, da so se kapljice delale kar pred očmi. Ko je zapihal veter je bilo tako, kot da bi dal vse dele telesa, ki jih nisem imel pokrite dal v pečico!!!!
Potem pa spet Delhijsko letališče!!! Spet sem mislu, da bo kriza, mraz in pričakovanje 12 ur posedanja na letališču. Ampak tokrat ni bilo krize. Vlegel sem se na sedeže, začel brati eno knjigo in zaspal takoj. Zbudili so me 5 minut pred odhodom. Tako, da je bilo vsega prav hitro konec :).
Tako sem pa spal skoraj 12 ur.
0 comments:
Post a Comment