June 26, 2008

Posvetilo

or
Ravno v trenutku, ko sem razmišljal, katere fotke naj objavim iz nedeljskega krsta, sem dobil komentar na blog glede moje nečakinje, od osebe, ki je ne poznam. Ko sem pogledal na blog osebe, sem zaslišal pesem, in v hipu sem vedel, kaj bom naredil. Ne poznam pesmi, ki bi bolj pasala k "vsebini" fotk. To je za mojo malo zvezdico...


Krst from Metatron Bozo on Vimeo.

PS: spet so obvezni zvočniki :)

Zadnja objava

or
... kar se tiče Nepala. Vem, da sem vas dodobra izmozgal s temi objavami in iz Nepala ne boste več videli objave :).. razen, če bi bla res kakšna eksplicitna in dobro utemeljena prošnja, da še kaj objavim. :) Vendar ne verjamem, da bi prišlo do tega.

Tokrat so objavljeni kratki filmčki (par sekundni), ki sem jih naredil s fotoaparatom. Povedat nisem imel tko in tko nič pametnega, in sem govoril samo zato, ker mi je sodelavec pred odhodom naročil, naj malo govorim, da se sliši, kako se diha na veliki višini. Ta izgovor (oziroma opravičilo), je namenjeno za tisti, del poti, ko smo napadali Thorong La.



Afternoon in Katmandu from Metatron Bozo on Vimeo.


Evening in Katmandu from Metatron Bozo on Vimeo.


Bhulebhule from Metatron Bozo on Vimeo.


From Ghermu to Tal from Metatron Bozo on Vimeo.


Road under construction from Metatron Bozo on Vimeo.


High Camp - Thorong La (part 1) from Metatron Bozo on Vimeo.


High Camp - Thorong La (part 2) from Metatron Bozo on Vimeo.


High Camp - Thorong La (part 3) from Metatron Bozo on Vimeo.


High Camp - Thorong LA (part 4) from Metatron Bozo on Vimeo.


High Camp - Thorong La (part 5) from Metatron Bozo on Vimeo.


Thorong La (part 6) from Metatron Bozo on Vimeo.


Untitled from Metatron Bozo on Vimeo.


Jarkot - Jomsom from Metatron Bozo on Vimeo.


Jarkot - Jomsom from Metatron Bozo on Vimeo.


Jarkot - Jomson from Metatron Bozo on Vimeo.


Jarkot - Jomson from Metatron Bozo on Vimeo.


Jomson from Metatron Bozo on Vimeo.


Jomsom - Phokara from Metatron Bozo on Vimeo.


Katmandu from Metatron Bozo on Vimeo.


Katmandu from Metatron Bozo on Vimeo.



Katmandu from Metatron Bozo on Vimeo.



PS: kr malo mi je nerodno, ko imam tak smešen glas oziroma, ko slišim samega sebe :)

June 22, 2008

Krst

or
Mnogim po vsem svetu se je danes zgodilo kaj pomembnega... tudi meni... danes sem prvič postal krstni boter svoji mali načakinji. Sej bom še napisal cel post o tem pa prilimal še "vse" ostale fotke... ampak danes bo pa samo moja mala :).































































































PS: pa ne fotk ocenjevat, kako so posnete, pa kakšen šum imajo, pa kako je odrezan obraz... boter komaj uspe samo fotkat ali pa samo nasmejat svojo nečakinjo... kaj šele vse skupaj (sedaj se mi še noče smejat, če imam fotoaparat pred obrazom)... tko da samo nasmeh in njene plave učke gledat

June 20, 2008

Dopust

or
Kje so časi, ko smo se samo poklicali in zmenili, da jutri gremo pa na 3 tedenski dopust? Hmmm... sedaj zgleda nekako takole, da se uskladijo termini :)



Koledar 1... OK,
Koledar 2... težka bo, ampak OK
















Koledar 3... OK















Obstajajo tudi svetle izjeme, ki se ne obremenjujejo z koledarji :)

June 19, 2008

Končno

or
Včeraj sem končal z objavami iz Nepala. No ne še čisto... imam še nekaj filmčkov, ki so dolgi par sekund (posneti s fotičem), ampak tiste bom pokazal naslednji teden. Tokrat pa spet lahko začnem z objavami, ki nimajo nobenega smisla. Pač fotke. Čeprav se mi jih je kar nekaj nabralo v tem času bom začel z današnjo. Zjutraj, ko sem se zbudil sem imel iz okna takle pogled.





Ena navpična...


















... in ena ležeča.

June 18, 2008

Dan 18: Dheli - Amman - Dunaj - Ljubljana

or
Jaaaaaaaaaaaaaaaaaa, pa sem končal!!!!!!!! Zadnji zapis... sem pravkar opazil, da 18 dneva sploh nisem zapisal v svoj dnevnik!!!! Hmmm pa sej nimam kaj napisat za ta dan... Sedenje na avionu, miren vzlet, še bolj miren pristanek. V Ammanu smo bli ravno 1 urco, pol pa spet letalo do Dunaja. Od dunaja pa do Ljubljane pa kombi!!!! Pot se nikakor ni hotela končat!!!! Takrat sem si pa zaželel, da bi imeli teleporterje, pa da me v mojo sobo prežarčijo!!!!


Tako da samo še ti dve fotki.
Na avionu.

V kombiju.
PS: Evo sedaj bom pa samo še kakšen posnet filmček dal gor, tako, da se bo videlo, kako je tam v živo bit :)

Dan 17: Katmandu - Dheli

or
Ole... pa smo že skoraj čisto pri koncu. Ta dan je bil spet nekaj posebnega. Prvič zaradi ogledov v Katmanduju, drugič, zaradi zaradi tega ker sem nabavo D-SLR in tretjič, ker sem spet menjaval te časovne pasove in spet nisem približno vedel koliko je ura :) :) :)





Pa gremo po vrsti. Zjutraj sem šel najprej še eno par zadev pofotkat... takrat ko so še vsi spali. Potem smo šli na zajtrk, ampak to kakšen!!! Vodnik nas je vozil po ulicah mesta, ki je kaotično, zamazano,... ampak potem pa pridemo v eno restavracijo na nekem vrtu, ki je bla pa fenomenalna. Takršno restavracijo v SLO ne najdeš kar tako zlepa. Hrana je bila bolj evropska kot v evropi!!!! Kruh je bil njami, pa da ne govorim o jajčkih na oko... še pri nas jih ne znajo naredit povsod tko dobre... brez olja, ravno prav zapečena... sveži sokovi... skratka popolno je bilo.





No po zajtrku sem na brzino letel kupit še en soft-shell od Mountain hardwear-a, ampak samo zato ker je bil veliko cenejši kot je to pri nas. Za tem pa so sledili ogledi. Hmmm... ravno ko smo imeli oglede nas je pa presenetil dež. Deževalo je na polno... ampak bil je tisti topel poletni dež... tko da ni bilo sile.



Tega sem čakal in čakal, da bi prišel med te mlinčke, ampak ravno v tem trenutku si je popravil očala :)




Ljudje se tukaj zanajo veselit. Vsi imajo nasmeh na obrazu, pa če jih življenje še tako "tepe".












Ogledali smo si mesto in po ogledu nas je nekaj šlo kupovat foto opremo... ja pač moški in naše igrače. Prav presenečen sem bil nad ženskami, da so nas cele 3 ure čakale v in pred trgovino :)... mele so presneto veliko potrplenja... hvala vam. Čeprav sem imel najprej namen kupit Nikona zaradi vseh spletov okoliščin in zaradi 1000 in enega razloga na koncu nabavim Canona. Ja sedaj ga imam že več kot en mesec pa še nobene fotke, ki sem jo naredil z njim nisem objavu... pa sej bo.






Višje ob reki zažigajo mrliče, ti pa iz vode pobirajo nepopolno zgorel les in ga prodajajo.
















Imam še bolj nazorne fotke zažiganja, samo tiste pa res niso za kazat.










No po tem smo šli pa na letališče in na let, kakršnega še nisem nikoli doživel. Enkrat v življenju sem letel v "strašnih" vremenskih razmerah, ampak proti temu je bilo pa nič. Dejansko je bilo res sila neprijetno!!! V življenju še nisem doživel 4 poizkuse pristanka. Termika je bila nenormalna... padali smo u iber!!! Ne tisto, ko ponavadi moraš malce stisnit želodec ko padeš kakšen meter ali pa dva. Tukaj je letalo padalo kar nekaj metrov... sploh ni bilo konca... potem pa s polno paro (tako, da so motorji dejansko dali vse od sebe) navzgor... pa spet padec... pa levo in desno... pa spet padec dol!!! Ljudje so mislili, da bojo umrli. Še v življenju nisem videl, da bi tolko ljudi bruhalo. Nikjer ni bilo vrečk!!! Ljudje so prosili druge da so jim dali kakšne vrečke v katerih so imeli kakšno stvar... drugače pa so bruhali kar na tla. Bruhala, je pred mano, bruhala je levo od mene... pa za mano, pa dve vrsti pred mano.... skratka ko smo končno pristali je bil avion takšen, kot da bi bila vojna not... vse polno papirja in bruhanja!!!!!!!! To je pa bilo doživetje in pol!!!! Ko smo končno lepo pristali, veliko ljudi sploh ni moglo hodit. Bili so v šoku, jokali so, drugi so jih morali podpirat... res kaj takšnega še nisem videl.





Ko pa sem stopil ven, mi je bilo popolnoma jasno zakaj je bil tak pristanek. Popoldan, v Delhiju 43 stopinj, vlaga pa takšna, da so se kapljice delale kar pred očmi. Ko je zapihal veter je bilo tako, kot da bi dal vse dele telesa, ki jih nisem imel pokrite dal v pečico!!!!





Potem pa spet Delhijsko letališče!!! Spet sem mislu, da bo kriza, mraz in pričakovanje 12 ur posedanja na letališču. Ampak tokrat ni bilo krize. Vlegel sem se na sedeže, začel brati eno knjigo in zaspal takoj. Zbudili so me 5 minut pred odhodom. Tako, da je bilo vsega prav hitro konec :).




Tako sem pa spal skoraj 12 ur.

June 17, 2008

Dan 16: Phokara - Katmandu

or
Ja, še malo... še malo pa bo konc dnevnika. Vedno manj imam za pisat, ker pač življenje postaja vedno bolj podobno temu, kar smo navajeni tukaj v Evropi. OK, res je da je še daleč od tega... ampak, ko pa prideš iz hribov, se ti pa zdi da si že v Evropi :)





































To noč nisem spet nič spal. Pa sem bil prepričan, da bom... hud hotel, soba, postelja,... Ampak tokrat smo bli v tropih... in celo noč sem se ukvarjal s komarji!!! Že tako me obožujejo ti komarji... ampak tam so me pa živega požrli... skoraj vsako uro sem se zbudil... prižgal čelko in jih začel pobijat... zjutraj je bila soba takšna, kot da bi imel koline!!! Rjuhe, stene, in moja koža... vse je bilo krvavo od teh komarcev...


































Ker zjutraj pač nisem mogel spati, sem šel malo po mestu fotkat.

Po zajtrku pa na letališče in v Katmandu.

Katmanduja tokrat ne bom kaj preveč opisal, ker sem ga že v prejšnjih objavah... pa še naslednji post bo o njemu... ker smo pač bili še en dan tam. Tako da samo še fotke prilimam k tem tekstu pa sem :)













































June 16, 2008

Dan 15: Jomsom - Phokara

or
No do sedaj smo pa treking že čisto zaključili. Od sedaj naprej pa je hoja samo še po mestu al pa iz avtobusa pa do hotela. V Jomsonu smo se odpravili na letališče... ampak to je tako res majhno letališče... samo za majhna letala. Avion s katerim smo šli je pa nekaj kar moraš videt. To je bil ko un avtobus v filmu Ko to tamo pjeva... samo da je mel krila :). Okno (ki je bilo poknjeno) je bilo s steklom zlepljeno!!!! To bi mi ni varnostni pas delal pa tako nisem bil presenečen :)...



































Ampak nimam se kaj bunit glede leta... je bil prav prijeten. Ker ta mala letala ne morejo leteti tako visoko kot so tu gore visoke smo leteli po eni kotlini, tko čisto Bondovsko... včasih so bile pečine od krila oddaljene samo par 10 metrov.



















Po kratkem letu prismemo v Phokaro in iz letališča s taksijem do hotela. Tu je pa že pravo letovišče. Hoteli, jezero z otočkom, trgovine,... Pač plac kamor je po mojem prijetno it na dopust za kakšnih 10 al pa 14 dni in "izležavat". Pač tropi... pisani in živi.


















Po zajtrku smo šli malo po šopingih, potem pa po nakupih. Moški smo šli še brivcu in maserju... tisto sem pa tako opisal že v prvem postu ko sem prišel nazaj :). Eni smo šli ob jezeru malo uživat v turistični resort ... seveda ob pivu. Končno smo imeli priložnost naročit meso!!! Za večerjo.


































Podrobnosti iz tega dneva je veliko, samo kaj ko sem sedaj zaspan pa se mi ne da opisovat, kako smo s taksijem skoraj povozili psa, ki je spal na cesti, pa kravo, ki je prav tako ležala na sredini ceste in enega šoferja, ki je menjal gumo... tudi seveda na sredi ceste. Pa vsa srečanja so bila zelo zelo bližnja :). Potem so tu vsi postopki na letališčih... pa po mojem bom letališča obdelal v posebnem postu, ko bom končal vse te objave dnevnika :)...
















Dan 14: Jarkot - Jomsom

or
Hmmm tokrat pa bolj kratek zapis... pa ne zato, ker bi se nam ta dan malo dogajalo... pač pa ker tisti večer nisem napisal dnevnika... smo ga končno lahko malo zažurali... pa sem šel preveč "utrujen" spat :) ... pol sem pa drug dan marsikatero malenkost pozabu :).




Vse to bo potrebno še zapravit :)













Spet malo sprehoda po uličicah.
















Seveda je blo potrebno narediti tudi kak portret.
















Kar je ograjeno, je zeleno.











Ta dan je edina zadeva, ki jo imam izpostavit VETER. Pa ne to kr nek majhen vetrič... ampak to je tak da se lahko krepko nasloniš nanj... zdrži tvojo težo. Ker je ta predel bolj puščaven, nosi veter veliko drobnega prahu... zato smo bili seveda spet vsi popolnoma oblečeni... če ne bi nas vse skupaj "speskalo". Ker smo se cel dan spuščali, dejansko ni bilo nič napora in višina 4000m in navzdol sploh ni več problematična.








Pogled na našo pot.












hoja po cesti,

















ki so jo popravljale ženske.
















puščava















8000








Zvečer smo imeli še zaključni žur... od tu naprej so nas nosači zapustili. OK na avion (drugo jutro) so nam še nesli robo, potem pa so šli domov peš. Denar, ki ga dobijo za avionsko karto raje obdržijo in potem 3 dni pešačijo do doma.



Nakup fosilov.















veter















veter















rečno korito.

June 13, 2008

Dan 13: High Camp - Thorong La - Jarkot

or
STRAH, ŽIVČNOST, NAPETOST, SLABO POČUTJE, GLAVOBOL, MATRANJE, UMIRANJE, VESELJE, EVFORIJA, SREČA, PUŠČAVA, LAKOTA, UMIRJENOST (KRI, JOK IN SOLZE).
Pa še kakšen vtis bi lahko zapisal za ta dan... tokrat je bilo milijon občutkov, ki so me preplavljali. Nepopisno. Danes smo napadli naš orednji cilj... sam pelaz Thorong La, ki je na višini 5416 metrov nad morjem. Po pravici povem, da kljub temu, da hodim kr "pogosto" v hribe in gore, nisem bil še nikoli niti na Triglavu, kaj da bi bil kdaj na taki višini. Kaj se je dogajalo ponoči sem bolj ali manj opisal že v prejšnji objavi, čeprav ne vem ali sem dovolj poudaril, da ni bilo kaj dosti spanca :) :)... tisto obuvanje gojzerjov ponoči je res nadležno :) :) :).
Skratka, zbudili so nas ob 4h zjutraj in počasi smo se spravili v jedilnico na zajtrk. Za domačine smo bili po mojem prav smešni :)... pa ne samo mi slovenci... ampak vsi v jedilnici, ki smo se pripravljali na pot. Imeli smo take zaspane oči, vsi v nekem "pričakovanju"... na pamet mi je prišla asociacia, da sem bil tak kot, ko sem bil majhen (recimo 7 let) in ko so me starši zbudili ob 3h ali pa 4h zjutraj (kar je bilo občutno prehitro) in smo se spakirali v avto ter peljali na morje :)... poln pričakovanj in veselja. Poleg tega ni nobeden mogel kaj jest. Vsi smo lahko dali samo kakšen grižljajček v usta in ostalo pustili na mizi. Zase vem (ostali so mi pa povedali zvečer, da je blo za njih enako), da sem bil tako "živčen", da sem imel tko močno povečano kislino, kot je nisem imel še nikoli :) :)... ne samo da sem jo čutil v požiralniku... prišla mi je povsem do zadnjega dela ust... no ja to da sem že dva dni prej in še to noč... pil vodo v nenormalnih količinah tudi ni čisto "nedolžno". V želodcu sem imel občutek, da se mi bojo zaredile žabe :) :) :). Vse kar sem si želel je to, da bi začeli čimprej hoditi!!!!! Prvič zato, ker sem vedu, da bo napetost potem zginila, pa tudi slabost, ki se me je ponavadi lotevala zvečer je z hojo zjutraj izginila.




Začetek ob svitu.




Prvi sončni žarki in pogled na High Camp.
Morda povem še to, da sem imel v telesu en tak smešen občutek... kot da mi kronično primankuje kisika v vsakem vlaknu mojega telesa. No ja saj smo bli kar nekaj dni naa višini, kjer se je nabral ta "manjko". Ja pa evforija je bila prisotna, če ne zaradi drugega, ker nisem fasal endema :)










To jutro je bilo nenormalno mrzlo. Škoda, da ne merijo temperature tukaj, ker me je resnično zanimalo koliko je. Vem pa to, da je v parih minutak, ko smo zunaj "čakali" na začetek hoje, kolegici, zmrznala voda v cevki camel-bag-a. Meni je pa nehal delovati fotoaparat. Sem ga moral, dati pod bundo, da se je vsaj malo ogrel. Ja tako hladno je bilo... in jaz optimist z tankimi rokavicami!!!! Bilo bi isto tudi, če jih nebi imel :) :)










Ko smo začeli hoditi je bilo veliko bolje :)... Vshajanje sonca je bilo ta dan še posebej lepo... bilo je nekako viktoriansko-romantično :)... vse kar sem doživel v teh 13 dneh, plus ta pokrajina, plus občutki nekega dosežka,... so mi po pravici povedano kar malo orosili oči :) :) Ampak samo na kratko... iz občutka pustolovca sem takoj padel nazaj v pustolovca :) :) :)... Ja semšna besedna igra, ampak povsem drugo je, ko razmišljaš o pustolovstvo (takrat je "romantično") in takrat ko izvajaš pustolovščino (takrat je pa trplenje :) ). Pomankanje kisika je spet nekaj o čemer moram pisat... hoja je ekstremno počasna. Najmanj se zadihaš, če hodiš počasi in prestavljaš noge samo za dolžino svojega podplata... ampak takrat se zaveš, da boš celo goro "premeril" z dolžino svojega čevlja. Poleg tega se po parih metrih ustaviš, da se nadihaš, da ti pade utrip in da na koncu postane dihanje bolj plitvo. Do zadnje čajnice (1h hoje do nje) pod vrhom sem se bolj ali manj držal tega. Hodil sem povsem na repu naše kolone.








Zadnja čajnica pred vrhom.


In pogled nazaj na čajnico.
V čajnici se malo odpočijemo in vidimo napis, da bomo na vrhu čez 3 ure. Tam sem se zaradi enih razlogov odločil, da potegnem naprej. Da dam vse od sebe, da vidim, kako hitro sem lahko na vrhu. Takrat sem dejal našemu vodniku (ki je bil zmeraj prvi... pač tako smo imeli zmenjeno, da noben ne sme hodit pred njim), da bi jaz imel svoj tempo in da bi malce potegnu naprej. Mislim, da je vedu zakaj sem imel to željo in mi je dovolil :)... Takrat so se pa začele muke... ali pa kakor bi nekateri rekli - kri, jok in solze. Vedel sem, da če se mi sedaj kaj zgodi, da sploh ni problema... reševali bi me čez prelaz in ne nazaj :)... samo potem nekje na sredini sem pa pomislu... no če me pa infarkt zaradi napora, pol pa nebi bilo ravno prijetno. Napor je bil tak, da sem komaj odpel zadrgo na bundi, vzel ven fotoaparat, naredu posnetek in ga pospravil. Vsak dvig fotoaparata k obrazu, se mi je zdel kot, da dvigujem 50 kg težko zadevo in da z njo želim fotkat.



Teh fotk sem premalo pokazal.




No nekaj časa sem tako sam vlekel sebe z vso močjo naprej... pravzaprav sem hodil skupaj z enimi šerpami. Presenečen sem bil, da sem lahko držal korak z njimi... no vsaj nekaj časa :) :) :). Potem sta me dohitela in prehitela tudi naš vodnik in eden od sopotnikov. Pot proti vrhu je relativno enostavna... ubijojoča je le zaradi tega, ker misliš, da boš sedaj-sedaj že na vrhu... potem pa se cela zadeva zopet odpre... in to se ponavlja kr naprej. Na koncu sem spet naletel na eno tako zadevico in tokrat sem rekel, da se ne bom preveč navduševal... saj konec koncev, mi je manjkalo še vsaj 1,5 ure do vrha.... AMPAK!!!!!!!!!!!!!!!!! Wallllaaaaaaaaaaaa.... JA, JA, JA!!!!... to je prelaz na katerega sem hotel priti!!! (in namesto 3h sem rabil samo 1,5h od čajnice).




Na Thorong La-ju in pogled na Thorong peak.





ja, ja,... naslednji teden se vrnem :)
Najvišje ležeča čajnica, ki sem jo obiskal. A gre kdo naslednjič z mano na čaj? Garantiram, da ni še nobeden pil tko dobrega čaja, kot je tukaj :)
EVFORIJA... malo rosne oči... veliko veselja... in endorfini so preplavili moje možgane!!!!!!! Nič več UTRUJENOSTI, nič več ZADIHANOSTI,.... nič več BOLEČINE v telesu, nič več MUK!!!! Eno samo veselje.... kot da bi prebil bariero in se znašel popolnoma v drugem svetu, na drugem kraju,... tam kjer je sama sreča in veselje... (postala je tišina, vse je bilo v počasnem posnetku) Fenomenalno!!!!!! (v resnici pa sem opazil na filmčkih, ki sem jih naredil gor, da še zmeraj komaj govorim in hlastam za zrakom :) )

Zgoraj naredim nekaj fotk se pozdravim z vsemi, ki jih srečam :)


Sedaj pa navzdolo... proti dolini Mustang.


Naš nesojen plac za piknik.
Evo tu smo pa si mi naredili partizanski piknik.
In še zmeraj spust.
Potem pa pride del dneva, ki popolnoma zasenči vzpon!!!! Hvala bogu za fotke iz vrha, ker bi se potem po mojem čisto nič spomnil :)... Pa da obrazložim. Iz Thorong La pa do Jarkot-a je cca 2000 višinskih metrov spusta!!!! Druga stran prelaza je "puščava". Hoja navzdol je po žgočem soncu!!! Ura je bila tam okoli 11h in sonce je spet pokazalo svojo moč!!!! Nikjer nobene sence!!! Strmina navzdol!!! Ni in ni konca!!! Po nekaj časa spusta sem postal nenormalno utrujen!!!! LAČEN!!!! Še v življenju ne pomnem, da bi bil tako lačen. Želodec se mi je zalepil skupaj. Bil sem prav puklast.... sploh nisem mogu stat pokonci... Zadaj smo hodili 4-je, plus nepalski vodnik. Ob spustu smo hoteli imeti malico... ti ki smo imeli malce več energije smo nosili sabo štruce kruha in SLO salamo (štajersko bunko).... Ampak... tisti, ki bi moral nosit bunko jo je pozabil v "vreči", ki so jo nosili nosači (ki so bili pa cca 3h pred nami)!!!!! Tako piknika ni bilo :( :(... No, mi zadnji smo poiskali drobtinice (dobesedno) v nahrbtnikih in si jih razdelili prav po partizansko :) Končno smo po ne vem kolkem času dosegli prvi lođ, kjer smo lahko nekaj pojedli (v nižini-4200m :) :) ).


Evo punce... tako se pa pričaka fante, ki pridejo v mesto vasovat :)




Indijci potujejo s tilom... ne tko kot mi siromaki, ko pešačimo :)
Tu sem pa že slišal kako mi poka lobanja od mraza :)
Ampak potem, je bilo treba pa še naprej... vročina je bila na tej strani neznosna (kot ponavadi). Sem si mislu:"madona, premagal sem endeme, sedaj me bo pa vročinska kap" :) :). Končno prispemo do drugega najsvetejšega placa v Nepalu. Gre za samostan, kamor s helikopterjem cel dan vozijo bogate indijce (na romanje). Tam sem se umil in očistil vseh svojih grehov v 108 izvirih svete vode. Voda je ledeniška. Temperatura zraka je gladko presegala 35 stopinj, voda pa je bila ledena... prav gosta je bila. Najprej sem mislu, da se bom sprehodil pod temi izviri (ampak nisem imel tunike, gol pa tudi ne smeš it skozi). Tako mi je ostala naslednja opcija. Da si samo glavo umijem v vsakem izmed teh izvirov. Ko sem dal roke pod prvi izvir, so me zaboleli skelpi, po tretjem pa je tudi že glava začela bolet od mraza... ampak kako je pa pasalo.... popolnoma sem se osvežil... in pripravljen sem bil na nadaljevanje poti.








Jarkot.

Vse stezica so tako lepo tlakovane.

Tu ko je moderno imajo kanalizacijo (odprto)



Naš kotelček.










Po pravici povedano, bi lahko opisal še veliko stvari iz spusta... samo potem bi tudi vi, ki to berete pozabili na del objave, kjer pišem o vzponu :). Zvečer na 3500m sem bil prav prijetno utrujen... ne preveč, ampak tko ravno prav :)