Dan 3: Katmandu - Bhulbhule

OK če po pravici povem najprej... ne vem čisto točno kako se piše Bhulbhule. Nekje se piše skupaj nekje narazen (to govorim ko gledam njihov uradni zemljevid, ki sem ga kupil in fotke informativnih tabel, ki sem jih tam posnel). Da pa ne govorim o internetu... no pol pa so tu še moje slovnične napake :) Ampak, da ne dovgovezim...

Ja vem kaj si boste misli ko boste prebrali naslednji stavek ("Pa ta še sploh ni začel hodit, pa je že 3 dni na poti :) "). Ta dan je bila na programu "celodnevna" vožnja iz Katmanduja do Bhulbhule. No štartali smo šele popoldan. Ampak kljub temu, bi lahko napisal naslov za ta dan "Ko to tamo pjeva". Iz Katmandujske planote (na cca 1600m nadmorske višine), smo se spustili po serpentinasti cesti do višine cca. 800 m nad morjem. Karkoli bom napisal se bo morda zdelo pretiravanje ampak v resnici ko si pa tam je pa še 100 "huje". Cesta je strma in ne ravno široka. Avtobus šiba tam dol, na polno. Skos se trobi (za tujce imajo vsi tovrnjaki odzadaj v angleščini napisano "prosim potrobi"). Tam se hupa uporablja za vse, za pozdrav, za opozorilo, za zmerjanje, al pa jo pritisne zamo tko malo za šalo. Po mojem naredi avto tehničnega samo če mu dela hupa, vse drugo ni pomembno. Če bi na tisti cesti avtobusu odpovedale zavore, bi se po mojem šofer manj sekiral, kot pa če bi mu odpovedala hupa :).

Kako poteka pa promet na tej cesti je pa zgodba zase :). Vsi vozijo v štric, prehitevajo po zunanji strani popolnoma nepreglednega ovinka, ljudje so na strehah avtobusov in ob enem skoraj bližnjem srečanju z drugim avtobusom (ki je imel ljudi kar na strehi), sem videl enega, ki je bil gor na strehi, da je že imel nagledan plac kam bo skoču, če se zaletimo. Samo spustit bi se še moral :). Tovernjaki tistega dolgega klanca ne zmorejo in stojijo pokvarjeni sredi ceste. Drug avto spet obstoji na cesti in ga umiva z vodo, ki je v odtočnem (drenažnem) kanalu zraven ceste. Spet malce naprej si nekdo umiva glavo v tistem kanalu in seveda pri tem klači na cesti. Ob cesti je nenormalno živahno. Sploh če računaš, da je na enem koncu prepad, na drugem pa strmo strma stena. Če je le malo prostora je obcesti postavljena hiša (ampak to ne pomeni 5m stran... ampak morda max 0.5m). med cesto in steno je na primer 0.5m prostora in vsakodnevne dejavnosti se vse odvijajo tam: čistijo in prodajajo hrano, perejo perilo v drenažnem jarku, otroci se igrajo, "pase" se živina in če je tudi samo 15cm prostora med cesto in steno je tam nasajena koruza.

Na poti je tudi nekaj prostora, da je nastalo nekaj zaselkov, kejer so se tudi mi ustavili in nakupili malo sadja in pijače. Ko pa smo prišli do konca poti, pa nismo po našem pričakovanju izstopili iz avtobusa in se naprej odpravili peš, pač pa nas je avtobus kar lepo peljal naprej po "cesti". Vodaj je cesto odnesla in meni bi bilo škoda mojga gorskega kolesa tam :)... ne pa avtobus. Nikol si nisem mislu, da zmore bus take zadeve :).

No na koncu smo pa le prišli v naš lođ, kjer smo prespali.