Metatron-Photo: Dan 9: Lower Pisang

Dolga, dolga je cesta... (od Kreslina se mi je pelo)... Ja, ta tura je bila pa zelo dolga... zato pa zapis v dnevnik toliko bolj kratek... ta dan sem bil pa tko zmatran, da sem šel ob 21tih kar spat in ne pisat dnevnik... sem si rekel, da ga bom zjutraj... ampak drugo jutro sem se počutil kot... no ta del pride jutri na vrsto.

Danes pa... Že včeraj sem napisal, da sem prvič občutil, delovanje oziroma vpliv višine na telo. Pa tisto, kar je bilo včeraj je bila samo uvertura. Danes sem se zbudil in se počutil kot nosečnica. Vem, da ne morem vedet kako je to... ampak to je bila prva asociacija, ki sem jo dobil... in občutek sem imel, da se ne motim :)... Velikokrat me je namreč že bolela glava in me je zvijalo v želodcu... ja sem dal pač veliko zabav v življenju skoz :)... Ampak to ni blo to... sploh ne znam opisat te slabosti niti glavobola... po pravici nisem bil niti siguren ali me boli glava in ali mi je sploh slabo... ampak bilo mi pa je... vem komplicirano se sliši :) Tudi zajtrka nisem mogel jesti... OK, pojedel sem ga, ker sem vedel, da me ta dan čaka dolga-dolga pot... in da bom potreboval energijo... in da če bom lačen, bo vse še slabše. Tako, sem si zajtrk z žlico tlačil po grlu navzdol.

Ko se počutiš kot kup dreka... vzameš fotoaparta in narediš en avtoportret :)

Ko smo začeli hodit je bilo sicer malce bolje, vendar ne za dolgo. Kajti takoj po štartu je sledil hiter, velik, strm vzpon... po mojem za kakšnih 600 ali pa 700 višinskih metrov (ampak res nisem prepričan o točni vrednosti). Z vsakim korakom je bilo potem huje. Glava je bolj bolela... želodec pa postajal vedno bolj in bolj nestabilen. Sicer ne toliko, da bi moral vzet lekadol... ampak o ruporuto sem pa razmišljl :). No po prvem, tem velikem vzponu, pa je sledil celodnevni spust. Z vsakim metrom, ko smo se sputili je bilo v glavi bolje.. želodec bolj miren... hoja lažja.

V teh uličicah se lahko takoj izgubiš... včasih imaš občutek, da si že v čigavi hiši.

Ko počivaš med vzponom narediš še kak posnetek.

Tik pred "vele-vzponom".

Na začetku sem preštel drogove do vrha... potem pa sem jih odšteval. Sicer jih je bilo samo 10 al neki takega... ampak nikakor nisem in nisem prišel do desetega :)

Vse imajo obdelano... tudi največje strmine. Mi smo pa komaj noge prestavljali.

Ampak ta dan se je vleeeeeeeeeeeeeeeeeeekkkkkkeeeeeeeeeeellllll kot kurjo črevo. Res je bil dolg dan. V Manang smo prišli čisto "polomljeni". Že ko misliš, da ne more bit več daleč, je treba it še malo naprej. Potem, ko pa vidiš Manang, bi se pa najraje že kar pred njim ulegel in zaspal. Na nameček je potrebno tik pred vrati mesta premagati srm kratek klanček,... ki te še dodatno "ubije". Ja tudi danes je sonce pripekalo neusmiljeno.