Dan 13: High Camp - Thorong La - Jarkot

STRAH, ŽIVČNOST, NAPETOST, SLABO POČUTJE, GLAVOBOL, MATRANJE, UMIRANJE, VESELJE, EVFORIJA, SREČA, PUŠČAVA, LAKOTA, UMIRJENOST (KRI, JOK IN SOLZE).

Pa še kakšen vtis bi lahko zapisal za ta dan... tokrat je bilo milijon občutkov, ki so me preplavljali. Nepopisno. Danes smo napadli naš orednji cilj... sam pelaz Thorong La, ki je na višini 5416 metrov nad morjem. Po pravici povem, da kljub temu, da hodim kr "pogosto" v hribe in gore, nisem bil še nikoli niti na Triglavu, kaj da bi bil kdaj na taki višini. Kaj se je dogajalo ponoči sem bolj ali manj opisal že v prejšnji objavi, čeprav ne vem ali sem dovolj poudaril, da ni bilo kaj dosti spanca :) :)... tisto obuvanje gojzerjov ponoči je res nadležno :) :) :).

Skratka, zbudili so nas ob 4h zjutraj in počasi smo se spravili v jedilnico na zajtrk. Za domačine smo bili po mojem prav smešni :)... pa ne samo mi slovenci... ampak vsi v jedilnici, ki smo se pripravljali na pot. Imeli smo take zaspane oči, vsi v nekem "pričakovanju"... na pamet mi je prišla asociacia, da sem bil tak kot, ko sem bil majhen (recimo 7 let) in ko so me starši zbudili ob 3h ali pa 4h zjutraj (kar je bilo občutno prehitro) in smo se spakirali v avto ter peljali na morje :)... poln pričakovanj in veselja. Poleg tega ni nobeden mogel kaj jest. Vsi smo lahko dali samo kakšen grižljajček v usta in ostalo pustili na mizi. Zase vem (ostali so mi pa povedali zvečer, da je blo za njih enako), da sem bil tako "živčen", da sem imel tko močno povečano kislino, kot je nisem imel še nikoli :) :)... ne samo da sem jo čutil v požiralniku... prišla mi je povsem do zadnjega dela ust... no ja to da sem že dva dni prej in še to noč... pil vodo v nenormalnih količinah tudi ni čisto "nedolžno". V želodcu sem imel občutek, da se mi bojo zaredile žabe :) :) :). Vse kar sem si želel je to, da bi začeli čimprej hoditi!!!!! Prvič zato, ker sem vedu, da bo napetost potem zginila, pa tudi slabost, ki se me je ponavadi lotevala zvečer je z hojo zjutraj izginila.

Začetek ob svitu.

Prvi sončni žarki in pogled na High Camp.

Morda povem še to, da sem imel v telesu en tak smešen občutek... kot da mi kronično primankuje kisika v vsakem vlaknu mojega telesa. No ja saj smo bli kar nekaj dni naa višini, kjer se je nabral ta "manjko". Ja pa evforija je bila prisotna, če ne zaradi drugega, ker nisem fasal endema :)

To jutro je bilo nenormalno mrzlo. Škoda, da ne merijo temperature tukaj, ker me je resnično zanimalo koliko je. Vem pa to, da je v parih minutak, ko smo zunaj "čakali" na začetek hoje, kolegici, zmrznala voda v cevki camel-bag-a. Meni je pa nehal delovati fotoaparat. Sem ga moral, dati pod bundo, da se je vsaj malo ogrel. Ja tako hladno je bilo... in jaz optimist z tankimi rokavicami!!!! Bilo bi isto tudi, če jih nebi imel :) :)

Ko smo začeli hoditi je bilo veliko bolje :)... Vshajanje sonca je bilo ta dan še posebej lepo... bilo je nekako viktoriansko-romantično :)... vse kar sem doživel v teh 13 dneh, plus ta pokrajina, plus občutki nekega dosežka,... so mi po pravici povedano kar malo orosili oči :) :) Ampak samo na kratko... iz občutka pustolovca sem takoj padel nazaj v pustolovca :) :) :)... Ja semšna besedna igra, ampak povsem drugo je, ko razmišljaš o pustolovstvo (takrat je "romantično") in takrat ko izvajaš pustolovščino (takrat je pa trplenje :) ). Pomankanje kisika je spet nekaj o čemer moram pisat... hoja je ekstremno počasna. Najmanj se zadihaš, če hodiš počasi in prestavljaš noge samo za dolžino svojega podplata... ampak takrat se zaveš, da boš celo goro "premeril" z dolžino svojega čevlja. Poleg tega se po parih metrih ustaviš, da se nadihaš, da ti pade utrip in da na koncu postane dihanje bolj plitvo. Do zadnje čajnice (1h hoje do nje) pod vrhom sem se bolj ali manj držal tega. Hodil sem povsem na repu naše kolone.

Zadnja čajnica pred vrhom.

In pogled nazaj na čajnico.

V čajnici se malo odpočijemo in vidimo napis, da bomo na vrhu čez 3 ure. Tam sem se zaradi enih razlogov odločil, da potegnem naprej. Da dam vse od sebe, da vidim, kako hitro sem lahko na vrhu. Takrat sem dejal našemu vodniku (ki je bil zmeraj prvi... pač tako smo imeli zmenjeno, da noben ne sme hodit pred njim), da bi jaz imel svoj tempo in da bi malce potegnu naprej. Mislim, da je vedu zakaj sem imel to željo in mi je dovolil :)... Takrat so se pa začele muke... ali pa kakor bi nekateri rekli - kri, jok in solze. Vedel sem, da če se mi sedaj kaj zgodi, da sploh ni problema... reševali bi me čez prelaz in ne nazaj :)... samo potem nekje na sredini sem pa pomislu... no če me pa infarkt zaradi napora, pol pa nebi bilo ravno prijetno. Napor je bil tak, da sem komaj odpel zadrgo na bundi, vzel ven fotoaparat, naredu posnetek in ga pospravil. Vsak dvig fotoaparata k obrazu, se mi je zdel kot, da dvigujem 50 kg težko zadevo in da z njo želim fotkat.

Teh fotk sem premalo pokazal.

No nekaj časa sem tako sam vlekel sebe z vso močjo naprej... pravzaprav sem hodil skupaj z enimi šerpami. Presenečen sem bil, da sem lahko držal korak z njimi... no vsaj nekaj časa :) :) :). Potem sta me dohitela in prehitela tudi naš vodnik in eden od sopotnikov. Pot proti vrhu je relativno enostavna... ubijojoča je le zaradi tega, ker misliš, da boš sedaj-sedaj že na vrhu... potem pa se cela zadeva zopet odpre... in to se ponavlja kr naprej. Na koncu sem spet naletel na eno tako zadevico in tokrat sem rekel, da se ne bom preveč navduševal... saj konec koncev, mi je manjkalo še vsaj 1,5 ure do vrha.... AMPAK!!!!!!!!!!!!!!!!! Wallllaaaaaaaaaaaa.... JA, JA, JA!!!!... to je prelaz na katerega sem hotel priti!!! (in namesto 3h sem rabil samo 1,5h od čajnice).

Na Thorong La-ju in pogled na Thorong peak.

ja, ja,... naslednji teden se vrnem :)

Najvišje ležeča čajnica, ki sem jo obiskal. A gre kdo naslednjič z mano na čaj? Garantiram, da ni še nobeden pil tko dobrega čaja, kot je tukaj :)

EVFORIJA... malo rosne oči... veliko veselja... in endorfini so preplavili moje možgane!!!!!!! Nič več UTRUJENOSTI, nič več ZADIHANOSTI,.... nič več BOLEČINE v telesu, nič več MUK!!!! Eno samo veselje.... kot da bi prebil bariero in se znašel popolnoma v drugem svetu, na drugem kraju,... tam kjer je sama sreča in veselje... (postala je tišina, vse je bilo v počasnem posnetku) Fenomenalno!!!!!! (v resnici pa sem opazil na filmčkih, ki sem jih naredil gor, da še zmeraj komaj govorim in hlastam za zrakom :) )

Zgoraj naredim nekaj fotk se pozdravim z vsemi, ki jih srečam :)

Sedaj pa navzdolo... proti dolini Mustang.

Naš nesojen plac za piknik.

Evo tu smo pa si mi naredili partizanski piknik.

In še zmeraj spust.

Potem pa pride del dneva, ki popolnoma zasenči vzpon!!!! Hvala bogu za fotke iz vrha, ker bi se potem po mojem čisto nič spomnil :)... Pa da obrazložim. Iz Thorong La pa do Jarkot-a je cca 2000 višinskih metrov spusta!!!! Druga stran prelaza je "puščava". Hoja navzdol je po žgočem soncu!!! Ura je bila tam okoli 11h in sonce je spet pokazalo svojo moč!!!! Nikjer nobene sence!!! Strmina navzdol!!! Ni in ni konca!!! Po nekaj časa spusta sem postal nenormalno utrujen!!!! LAČEN!!!! Še v življenju ne pomnem, da bi bil tako lačen. Želodec se mi je zalepil skupaj. Bil sem prav puklast.... sploh nisem mogu stat pokonci... Zadaj smo hodili 4-je, plus nepalski vodnik. Ob spustu smo hoteli imeti malico... ti ki smo imeli malce več energije smo nosili sabo štruce kruha in SLO salamo (štajersko bunko).... Ampak... tisti, ki bi moral nosit bunko jo je pozabil v "vreči", ki so jo nosili nosači (ki so bili pa cca 3h pred nami)!!!!! Tako piknika ni bilo :( :(... No, mi zadnji smo poiskali drobtinice (dobesedno) v nahrbtnikih in si jih razdelili prav po partizansko :) Končno smo po ne vem kolkem času dosegli prvi lođ, kjer smo lahko nekaj pojedli (v nižini-4200m :) :) ).

Evo punce... tako se pa pričaka fante, ki pridejo v mesto vasovat :)

Indijci potujejo s tilom... ne tko kot mi siromaki, ko pešačimo :)

Tu sem pa že slišal kako mi poka lobanja od mraza :)

Ampak potem, je bilo treba pa še naprej... vročina je bila na tej strani neznosna (kot ponavadi). Sem si mislu:"madona, premagal sem endeme, sedaj me bo pa vročinska kap" :) :). Končno prispemo do drugega najsvetejšega placa v Nepalu. Gre za samostan, kamor s helikopterjem cel dan vozijo bogate indijce (na romanje). Tam sem se umil in očistil vseh svojih grehov v 108 izvirih svete vode. Voda je ledeniška. Temperatura zraka je gladko presegala 35 stopinj, voda pa je bila ledena... prav gosta je bila. Najprej sem mislu, da se bom sprehodil pod temi izviri (ampak nisem imel tunike, gol pa tudi ne smeš it skozi). Tako mi je ostala naslednja opcija. Da si samo glavo umijem v vsakem izmed teh izvirov. Ko sem dal roke pod prvi izvir, so me zaboleli skelpi, po tretjem pa je tudi že glava začela bolet od mraza... ampak kako je pa pasalo.... popolnoma sem se osvežil... in pripravljen sem bil na nadaljevanje poti.

Jarkot.

Vse stezica so tako lepo tlakovane.

Tu ko je moderno imajo kanalizacijo (odprto)

Naš kotelček.

Po pravici povedano, bi lahko opisal še veliko stvari iz spusta... samo potem bi tudi vi, ki to berete pozabili na del objave, kjer pišem o vzponu :). Zvečer na 3500m sem bil prav prijetno utrujen... ne preveč, ampak tko ravno prav :)