OK... ker me "čas preganja" in imam tolko drugih fotk, ki bi jih bilo "potrebno" še objavit... bom danes dal gor še to objavo.
Cel dan v Manangu. Tokrat sem napisal kar dva "dnevnika". Enega za včeraj... drugega pa za danes. Tistega za včeraj sem napisal seveda zjutraj... tega za danes pa seveda zvečer. Ampak... tistega, ki sem ga pisal za prejšnji dan je bistveno krajši. Zakaj? Ker sem se spet počutil kot kup dreka. Za razliko od prejšnjega jutra je bilo to jutro za otenek huje. Celo zapise v dnevnik sem teško delal... opazil sem, da pišem, veliko bolj počasi... nisem se mogel tko zbrati... besede mi niso tekle... pa kot da pisat nebi znal (OK, pravopis tko in tko ni moja najmočnejša točka... ampak tokrat je blo pa res porazno).
Danes smo bili cel dan v Manangu... zaradi aklimatizacije... vsake toliko višinskega vzpona je potrebno en dan prebiti na isti višini. Tokrat sem imel časa za "razmišljanje"... ugotovil, sem da mi po eni strani teče čas zelo hitro (po občutku je bilo tako kot da bi bil na poti šele 3 dni, maksimalno 4), po drugi strani so pa dnevi ekstremno dolgi (zgodi se 1000 in ena stvar... pravzaprav toliko, da kar pozabiš kaj moraš zvečer zapisat v dnevnik). Vemmmmm, za to obstaja znanstvena razlaga... jo tudi poznam... lahko jo kdaj razložim... ampak sedaj bi blo predolgo :)
Zajtrk sem spet stlačil vase... takrat sem ugotovil, da sem shujšal za najmanj 3 luknje v pasu, ki se je trudil držati moje hlače na riti :)... po mojem pa še več... samo nisem imel več lukenj na pasu, da bi lahko meril :).
Na poti v šolo.
Proti Lami.
Po zajtrku smo šli na aklimatizacijo, k 92 letnemu lami, ki nas je posvetil za srečen prehod preko prelaza. Živi v eni votlini nad Manangom. Dan je bil vroč in sonce je pripekalo kot zmeraj. Pri spustu smo imeli piknik, kjer smo pomalicali eno izmed domačih SLO salam, ki jo je imel naš "Babu" (v nepalščini pomeni starešina) s seboj. Malce po 12ti pa se je seveda spet dvignil ledeni veter... in ko smo prišli nazaj v lođ sem si komaj umil noge pod pipo, ki je bila zunaj... od mraza so mi skoraj popokale kosti. Ampak sonce pa je še zmeraj neusmiljeno "pripekalo".
Pred vhodom v pečino Lame.
Tukaj sem bil pa posvečen.
Ob 15tih smo šli k zdravniku, kjer ima vsak dan predavanje o višinski bolezni. Če ko do takrat še ni imel simptomov, jih je sigurno imel, ko je zapuščal "predavalnico" :)... Aja... meni je bilo takrat že vredu :). Na višino sem se že navadil in samo še ko sem želel teči po stopnicah v drugo nadstropje sem ugotovil, da sem na 3500m... in sem se zadihal.
OK... vem... to sem že objavu... ja pa tud js je seveda nisem posnel (čeprav sem tovoril s sabo tudi stativ)... ampak a ni taka kot da bi bla posneta z enim platnom za mano?
... potem pa so tukaj še sanje, ki smo jih vsi imeli... OK js imam tko in tko žive sanje... ampak na višini se pa okrepijo... dokler so bile prijetne se nisem kaj preveč bunil... če so pa kakšne zoprne ti pa zaradi svoje živosti skoraj pokvarijo dan :) :) ... Ampak vrjamete ali pa ne... kako hudo natančno preroške sanje sem imel...ko sem se zbudil sem točno vedel kaj se dogajalo v SLO!!! Pa ne samo jaz...!!!! Ko je dobila sopotnica mail od doma... je bil grozovito natančen s tem kar je sanjala (in to taka stvar, ko ne moreš reč, da je možno da veš da se bo zgodila) !!!
0 comments:
Post a Comment