Dan 12: Yak Kharka - High Camp

Dan pred vzponom. Me je že imelo, da bi napisal dan pred našim ciljem, vendar to nebi bilo pravilno, vsaj iz dveh razlogov. Prvi je ta, da bi potem izpadel, kot bedak, saj se vse preveč ljudi ne zaveda, da ko prideš na vrh gore to ni cela pot... ampak kvečjemu polovica... sestopi pa so ponavadi tako bolj "zoprni". Drugi razlog je ta, da smo imeli mi v planu še druge zadeve pogledat po tem prelazu... tako, da to nikakor ni bil naš cilj.


No, pa da začnem. Prvo kar sem opazil, je to, da višje ko sem, krajši so moji zapisi v dnevniku. Ja ta višina mi je dala po "bagi" :)

Za razliko od drugih dni, ta dan nismo imeli točno določnega cilja oziroma nismo čisto dobro vedeli, kje bomo spali. Kako to? Preprosto! :). Imeli smo dve možnosti, kje bi spali ena možnost je bila v nižjem Base Camp-u, druga pa v višjem High Camp-u. Trik je v tem, da se na dal lahko dvigneš le nekje okoli 450 višinskih metrov. Da smo prišli do Base Camp-a smo se morali dvigniti tisti dan že za 480m. High Camp pa je še dodatnih 400 višinskih metrov višje od Base Camp-a. Po eni strani bi bila logična odločitev, da prespimo v "nižini". Vendar ni tako enostavno. Če bi se kaj zalomilo (mislim na kakšno hujšo obliko višinske bolezni), je edino možno reševanje iz Base Campa-a nazaj v Yak Kharka... torej potem nikoli ne uspeš priti na Thorung La. Poleg tega bi imeli drug dan še dodatni dve uri u iber strmine. Tisti dan pa po je pot že tako in tako dolga ter naporna (iz vrha sledi spust za 2000 višinskih metrov!!!!). Pa zbudit smo se morali že v High Camp-u ob 4h zjutraj. No ne zjutraj ampak ponoči :). Če pa bi se zalomilo kaj v High campu, bi to pomenilo, da ponoči ni možno reševanje. obro, sej od višinske bolezni ne umreš kr v enem dnevu... imaš cca 3 al pa 5 dni časa. Ampak, bi pa trpel muke. Poleg tega imajo v High Camp-u tudi višinsko komoro namenjeno za take primere (v Base Campu pa ne). Skratka, odločitev pri zajtrku je padla: "ko pridemo, da Base Camp-a in če bomo vi OK, bomo glasovali, ali gremo naprej ali pa ostanemo".






Tudi zajtrk z kapami, bundami,...
















Jaki na paši.



















Hmmm... kr neki takih placov je :)











Jaz nebi bil jaz, če nebi rinu po svoje med pavzo :) in naletel na samca, ki je čuval svoj harem. Prva oseba, ki bi jo lahko tele samec uporabu za nadomestno "tarčo" je bila par 100 m. Js pa nazadnje od njega samo 10m.














Mladost je norost :)

Pot do Base Campa ni bila nič posebnega... OK, malenkost hitreje se res zadihaš ampak razen sonca, ki na nas ni samo svetilo, ampak nas je poizkušalo PREŽARČIT, ni bilo nič hudega. Ko smo prišli v Base Camp, smo bili vsi OK. In zaradi tega smo glasovali, ter izglasovali, da gremo naprej na High Camp. Po glasovanju pojemo kosilo in glej ga zlomka. Ena izmed naših sopotnic, se je začela utapljati v lastni tekočini. Oziroma če povem z drugimi besedami, dobila je plučni endem. Na tej višini 4000 metrov je pritisk že tako redek, da lahko voda v celicah zapusti celico in gre, kjer ima prostor. Če pride v roke ali noge ni problem... pač limfne žleze odvedejo tekočino. Če pa pride v pljuča oziroma v možgane pa je že hudo narobe. Ja ko vidiš kako hitro iz minute v minute se slabša stanje takega "bolnika", pa začnejo, dalati možgani s polno paro. Kar naenkrat začneš premlevat tisoč in eno stvar ter opcije, ki jih imaš na razpolago. Da se nebi med nami preveč razširila panika, so njo hitro odpeljali nekoliko nižje (ravno toliko, da smo jo še videli). Tam je počakala na konje (treba jih je bilo osedlat). Zdravnika, ni bilo. Baje bi moral biti v Base Camp-u ampak je šel pa reševat enega Izraelca, ko je imel neko tudi takšno nevšečnost. Klicali smo zdravnika v Manang, ki je naročil, da mora ona nazaj, k njemu. Tako je naša odprava izgubila eno sopotnico, njenega moža, ter 2 nosača, ki so šli nazaj.

Tukaj smo mislili, da je prišel po našo sopotnico. Ne, samo dostava opreme v Base Camp. Sem bil že na pol tega ubijajočega klanca, pa so nas poslali nazaj dol, da je lahko pristal... ker je pač pihal veter in je bilo nevarno... pol pa jovo na novo napad na klanec.















Teh 100m se ni in ni končalo... trajalo je da sem prišel gor .











Mi pa naprej!!!! Prvo, kar nas je "udarilo", je bil ta strah... kako bo pa z nami? Drugo pa je bil nenormalno strm klanec do High Camp-a!!!!!!! Po mukah, ki so se kosale Tantalovim sem končno uspel priti v High Camp!!!! Odložil stvari... komaj se zbasal v sobo in komaj malo zadihal.... Utrujenosti, izmozganosti,... ne znam opisat!!!! Torej sedaj smo naredili cca 850 višinskih metrov ta dan!!!! Niti najmanj pametna ideja :)... ampak, da pa bi spali malenkost lažje, smo seveda morali iti še na aklimatizacijski vzpon!!!! Na tistem vrhu smo bli pa že čisto ampak čisto pod 5000 metri (4900 in še nekaj). Potem pa nazaj v High Camp.




V sobi popolnoma izmučen!!!














Tukaj bi lahko pa kr skup padu od utrujenosti.














Aklimatizacijski vzpon in pogled na High Camp. Ja tolko se je blo še treba potem dvignit, ko si že enkrat na cilju :)


















Še en pogled na High Camp















OK, bel sem od sončne kreme... ampak tudi če je nebi imel, bi bil še zmeraj tako bled od izčrpanosti.














Strah, utrujenost, izčrpanost, neapetit, glavobol in rahla slabost, ter spomin na uno sopotnico, ki so jo peljali nazaj .... vse skupaj ni bil najbolj prijetno. Celo tako zoprno, da bi šel nazaj v Base Camp in se jutri še enkrat spopadel z tistim klancem do High Camp-a!!!! Pa nisem bi edini, ki mo je to rojilo po glavi!!!! Spanje zvečer je bilo sila zoprno. Nikakor se ne nadihaš. Poslušaš srce (ki ima na taki višini cca 30% hitrejše bitje... to je normalno) in dihanje. Dihaš zelo globoko... in poslušaš ali dihaš na momente hitreje ali pa se kaj umirja. Spanje je "zanimivo"... ker na momente lahko nehaš dihat... potem pa se zbudiš v vsej svoji paniki in poizkušaš zajeti čim več zraka!!! Seveda spremljaš tudi kaj se dogaja v tvoji glavi. Pa ne mislim na misli ampak, ali je glavobolj močnejši in podobno... pljučni endem namreč hitro zaznaš (kdo pa nebi opazu ali se utapljaš), medtem ko možganskega pa ne. Potem sem poizkušal ugotoviti ali postajam paranoičen... ker je pač to eden izmed prvih znakov možganskega endema. Aja pa ko se obrneš v postelji, se tako zadihaš da res ni :). Mravljince v nogah in rokah, ter po obrazu in glavi poizkušaš odmislit... ker so to le stranski učinki Diamox-a. "Ampak kaj pa to sedaj na vrhu glave? Ali je bilo to navadno mravljinčenje ali je možganski endem?"... Pa vstajanje ponoči in hoja na mraz seveda na WC je tudi naredila svoje. Bil sem že blizu, da bi spakiral in sredi noči šel dol spat v Base Camp :) :) :)... drugo jutro zvem, da nisem bil edini :) :) :)... Na tej višini spet mraz in pitje hladne (ledene) vode ponoči. Tukaj je že velika večina bila na Diamox-u. To veš tako, da celo noč ko hodiš na WC, srečuješ v temi ljudi s čelkami na glavi. Bilo je prav smešno. Gužva taka, kot je še čez dan ni bilo :) :) :)

Pol pa bujenje ob 4h!!!

PS: zvezde so ponoči bile tako nizko, da bi jih lahko nabral za cel koš!!! Ja pa tudi tako prtegnjen sem bil, da sem jih ponoči med svojimi postanki na WC, fotkal. :)... ampak ni ratalo. Je blo premrzlo, pa skoz so mi uletavali ljudje s čelkami in posvetili, direkt v fotiča in se spraševali kaj hudiča delam tam sredi noči.