Dan 12: Yak Kharka - High Camp

Dan pred vzponom. Me je že imelo, da bi napisal dan pred našim ciljem, vendar to nebi bilo pravilno, vsaj iz dveh razlogov. Prvi je ta, da bi potem izpadel, kot bedak, saj se vse preveč ljudi ne zaveda, da ko prideš na vrh gore to ni cela pot... ampak kvečjemu polovica... sestopi pa so ponavadi tako bolj "zoprni". Drugi razlog je ta, da smo imeli mi v planu še druge zadeve pogledat po tem prelazu... tako, da to nikakor ni bil naš cilj.


No, pa da začnem. Prvo kar sem opazil, je to, da višje ko sem, krajši so moji zapisi v dnevniku. Ja ta višina mi je dala po "bagi" :)

Za razliko od drugih dni, ta dan nismo imeli točno določnega cilja oziroma nismo čisto dobro vedeli, kje bomo spali. Kako to? Preprosto! :). Imeli smo dve možnosti, kje bi spali ena možnost je bila v nižjem Base Camp-u, druga pa v višjem High Camp-u. Trik je v tem, da se na dal lahko dvigneš le nekje okoli 450 višinskih metrov. Da smo prišli do Base Camp-a smo se morali dvigniti tisti dan že za 480m. High Camp pa je še dodatnih 400 višinskih metrov višje od Base Camp-a. Po eni strani bi bila logična odločitev, da prespimo v "nižini". Vendar ni tako enostavno. Če bi se kaj zalomilo (mislim na kakšno hujšo obliko višinske bolezni), je edino možno reševanje iz Base Campa-a nazaj v Yak Kharka... torej potem nikoli ne uspeš priti na Thorung La. Poleg tega bi imeli drug dan še dodatni dve uri u iber strmine. Tisti dan pa po je pot že tako in tako dolga ter naporna (iz vrha sledi spust za 2000 višinskih metrov!!!!). Pa zbudit smo se morali že v High Camp-u ob 4h zjutraj. No ne zjutraj ampak ponoči :). Če pa bi se zalomilo kaj v High campu, bi to pomenilo, da ponoči ni možno reševanje. obro, sej od višinske bolezni ne umreš kr v enem dnevu... imaš cca 3 al pa 5 dni časa. Ampak, bi pa trpel muke. Poleg tega imajo v High Camp-u tudi višinsko komoro namenjeno za take primere (v Base Campu pa ne). Skratka, odločitev pri zajtrku je padla: "ko pridemo, da Base Camp-a in če bomo vi OK, bomo glasovali, ali gremo naprej ali pa ostanemo".






Tudi zajtrk z kapami, bundami,...
















Jaki na paši.



















Hmmm... kr neki takih placov je :)











Jaz nebi bil jaz, če nebi rinu po svoje med pavzo :) in naletel na samca, ki je čuval svoj harem. Prva oseba, ki bi jo lahko tele samec uporabu za nadomestno "tarčo" je bila par 100 m. Js pa nazadnje od njega samo 10m.














Mladost je norost :)

Pot do Base Campa ni bila nič posebnega... OK, malenkost hitreje se res zadihaš ampak razen sonca, ki na nas ni samo svetilo, ampak nas je poizkušalo PREŽARČIT, ni bilo nič hudega. Ko smo prišli v Base Camp, smo bili vsi OK. In zaradi tega smo glasovali, ter izglasovali, da gremo naprej na High Camp. Po glasovanju pojemo kosilo in glej ga zlomka. Ena izmed naših sopotnic, se je začela utapljati v lastni tekočini. Oziroma če povem z drugimi besedami, dobila je plučni endem. Na tej višini 4000 metrov je pritisk že tako redek, da lahko voda v celicah zapusti celico in gre, kjer ima prostor. Če pride v roke ali noge ni problem... pač limfne žleze odvedejo tekočino. Če pa pride v pljuča oziroma v možgane pa je že hudo narobe. Ja ko vidiš kako hitro iz minute v minute se slabša stanje takega "bolnika", pa začnejo, dalati možgani s polno paro. Kar naenkrat začneš premlevat tisoč in eno stvar ter opcije, ki jih imaš na razpolago. Da se nebi med nami preveč razširila panika, so njo hitro odpeljali nekoliko nižje (ravno toliko, da smo jo še videli). Tam je počakala na konje (treba jih je bilo osedlat). Zdravnika, ni bilo. Baje bi moral biti v Base Camp-u ampak je šel pa reševat enega Izraelca, ko je imel neko tudi takšno nevšečnost. Klicali smo zdravnika v Manang, ki je naročil, da mora ona nazaj, k njemu. Tako je naša odprava izgubila eno sopotnico, njenega moža, ter 2 nosača, ki so šli nazaj.

Tukaj smo mislili, da je prišel po našo sopotnico. Ne, samo dostava opreme v Base Camp. Sem bil že na pol tega ubijajočega klanca, pa so nas poslali nazaj dol, da je lahko pristal... ker je pač pihal veter in je bilo nevarno... pol pa jovo na novo napad na klanec.















Teh 100m se ni in ni končalo... trajalo je da sem prišel gor .











Mi pa naprej!!!! Prvo, kar nas je "udarilo", je bil ta strah... kako bo pa z nami? Drugo pa je bil nenormalno strm klanec do High Camp-a!!!!!!! Po mukah, ki so se kosale Tantalovim sem končno uspel priti v High Camp!!!! Odložil stvari... komaj se zbasal v sobo in komaj malo zadihal.... Utrujenosti, izmozganosti,... ne znam opisat!!!! Torej sedaj smo naredili cca 850 višinskih metrov ta dan!!!! Niti najmanj pametna ideja :)... ampak, da pa bi spali malenkost lažje, smo seveda morali iti še na aklimatizacijski vzpon!!!! Na tistem vrhu smo bli pa že čisto ampak čisto pod 5000 metri (4900 in še nekaj). Potem pa nazaj v High Camp.




V sobi popolnoma izmučen!!!














Tukaj bi lahko pa kr skup padu od utrujenosti.














Aklimatizacijski vzpon in pogled na High Camp. Ja tolko se je blo še treba potem dvignit, ko si že enkrat na cilju :)


















Še en pogled na High Camp















OK, bel sem od sončne kreme... ampak tudi če je nebi imel, bi bil še zmeraj tako bled od izčrpanosti.














Strah, utrujenost, izčrpanost, neapetit, glavobol in rahla slabost, ter spomin na uno sopotnico, ki so jo peljali nazaj .... vse skupaj ni bil najbolj prijetno. Celo tako zoprno, da bi šel nazaj v Base Camp in se jutri še enkrat spopadel z tistim klancem do High Camp-a!!!! Pa nisem bi edini, ki mo je to rojilo po glavi!!!! Spanje zvečer je bilo sila zoprno. Nikakor se ne nadihaš. Poslušaš srce (ki ima na taki višini cca 30% hitrejše bitje... to je normalno) in dihanje. Dihaš zelo globoko... in poslušaš ali dihaš na momente hitreje ali pa se kaj umirja. Spanje je "zanimivo"... ker na momente lahko nehaš dihat... potem pa se zbudiš v vsej svoji paniki in poizkušaš zajeti čim več zraka!!! Seveda spremljaš tudi kaj se dogaja v tvoji glavi. Pa ne mislim na misli ampak, ali je glavobolj močnejši in podobno... pljučni endem namreč hitro zaznaš (kdo pa nebi opazu ali se utapljaš), medtem ko možganskega pa ne. Potem sem poizkušal ugotoviti ali postajam paranoičen... ker je pač to eden izmed prvih znakov možganskega endema. Aja pa ko se obrneš v postelji, se tako zadihaš da res ni :). Mravljince v nogah in rokah, ter po obrazu in glavi poizkušaš odmislit... ker so to le stranski učinki Diamox-a. "Ampak kaj pa to sedaj na vrhu glave? Ali je bilo to navadno mravljinčenje ali je možganski endem?"... Pa vstajanje ponoči in hoja na mraz seveda na WC je tudi naredila svoje. Bil sem že blizu, da bi spakiral in sredi noči šel dol spat v Base Camp :) :) :)... drugo jutro zvem, da nisem bil edini :) :) :)... Na tej višini spet mraz in pitje hladne (ledene) vode ponoči. Tukaj je že velika večina bila na Diamox-u. To veš tako, da celo noč ko hodiš na WC, srečuješ v temi ljudi s čelkami na glavi. Bilo je prav smešno. Gužva taka, kot je še čez dan ni bilo :) :) :)

Pol pa bujenje ob 4h!!!

PS: zvezde so ponoči bile tako nizko, da bi jih lahko nabral za cel koš!!! Ja pa tudi tako prtegnjen sem bil, da sem jih ponoči med svojimi postanki na WC, fotkal. :)... ampak ni ratalo. Je blo premrzlo, pa skoz so mi uletavali ljudje s čelkami in posvetili, direkt v fotiča in se spraševali kaj hudiča delam tam sredi noči.

Dan 11: Manang - Yak Kharka

Ta dan je bil pač kot vsak drugi dan (popolen)... no ne čisto enak... kljub temu, da sem se zjutraj spet zbudil, tak kot ponavadi ... brez problemov... aklimatizacija na tej išini je očitno uspela, se je proti večeru spet malce poslabšalo. Kljub temu, da se v 3 dneh (matranja od višine) skoraj že navadiš na nekoliko slabše počutje je bilo zvečer spet malce zoprno. Tokrat me je proti večeru spet začela boleti glava. Tokrat lahko rečem, da sem pa že čutil glavobol... ni bila več tako nedefinirana bolečina kot prejšnje dni. Najprej sem se poizkušal tolažiti, da je bilo to od neznosnega sonca in močnega vetra, ki je bil tokrat hladen kot še nikoli na tej poti. Za glavo sem na začetku vzel lekadol... diamoxa še nisem želel. Ampak, ko smo šli iz lođa po vodo malce višje (aklimatizacijski vzpon) lekadol ni imel več pravega učinka. Ko sem se pa pripognil in zavezal čevlje, pa je popolnoma spustil. Takrat me je pa res piknalo v glavi. Tako, da sem moral potem zvečer le vzeti Diamox (zdravilo "proti" višinski bolezni... oziroma za hitrejšo in lažjo aklimatizacijo na višino). Ker je zrak na tej višini že zelo suh in je treba tako in tako pazit na dehidracijo je jemanje Diamoxa malce zoprno. Ker je duretik in poveča delovanje ledvic. Kar pomeni da sem potem hodil na WC vsake 2 uri... in to celo noč!!! Pa vsakič ko greš na WC izločiš tolko vode da to ni res!!! Ponoči bi skoraj stoje zaspal :) :)... In ker izločiš toliko vode, moraš spet popiti vsaj pol litra ali pa liter. Seveda voda, ki jo piješ ponoči ni topla.... Je prekleto ledena... že taka čisto gosta je :)... ker greš spat tam nekje ob 21h (vsaj jaz sem šel tko pozno, ker sem na kocu pisal dnevnik), si predstavljajte kako je pit ledeno vodo (3/4 litra) v mrzlo-mrzli... ledeni sobi ob 23-tih, 1h, 3, 5h... no malo zamika je tudi bilo...(sem bil zunaj več kot 4x) aja pa WC-ja ni v sobi... treba je it ven na mraz!!!







Na poti smo zavili tudi na kakšno streho :)













Spet se vije ta naša pot :)














Da boste vedeli kako močno je v resnici tam sonce... povsod imajo te sončne "štedilnike".





























Sezona nabiranje unih gob za kitajce je pripeljala veliko število ljudi v hribe, ki spijo kar v šotorih.

Mraz je bil ta večer res neznosen... večerjali smo s kapami, bundami, pulovri.... pod mizo so nam pa kasneje dali celo žerjavico... da smo se vsaj malo "ogreli". No, ne ravno ogreli, ampak zato, da nismo zmrznali :).

Na sebi sem imel dvojne nogavice, dolge gate, spodnjo dolgo majico, flis, mikico, softshell, goratex jakno, kapo, debele hlače... ja in tak sem šel spat... ker sem mel pač pretanko spalko... sem mislu, da ne rabim profi zadeve s sabo... aja pa še z debelo deko al celo dvema sem bil pokrit.

Popoldan, ko še ni blo tko mrzlo.















Na poti.
















Na poti.








PS: Pot je bila tudi ta dan kratka in enostavna.

Dan 10: Manang

OK... ker me "čas preganja" in imam tolko drugih fotk, ki bi jih bilo "potrebno" še objavit... bom danes dal gor še to objavo.

Cel dan v Manangu. Tokrat sem napisal kar dva "dnevnika". Enega za včeraj... drugega pa za danes. Tistega za včeraj sem napisal seveda zjutraj... tega za danes pa seveda zvečer. Ampak... tistega, ki sem ga pisal za prejšnji dan je bistveno krajši. Zakaj? Ker sem se spet počutil kot kup dreka. Za razliko od prejšnjega jutra je bilo to jutro za otenek huje. Celo zapise v dnevnik sem teško delal... opazil sem, da pišem, veliko bolj počasi... nisem se mogel tko zbrati... besede mi niso tekle... pa kot da pisat nebi znal (OK, pravopis tko in tko ni moja najmočnejša točka... ampak tokrat je blo pa res porazno).

Danes smo bili cel dan v Manangu... zaradi aklimatizacije... vsake toliko višinskega vzpona je potrebno en dan prebiti na isti višini. Tokrat sem imel časa za "razmišljanje"... ugotovil, sem da mi po eni strani teče čas zelo hitro (po občutku je bilo tako kot da bi bil na poti šele 3 dni, maksimalno 4), po drugi strani so pa dnevi ekstremno dolgi (zgodi se 1000 in ena stvar... pravzaprav toliko, da kar pozabiš kaj moraš zvečer zapisat v dnevnik). Vemmmmm, za to obstaja znanstvena razlaga... jo tudi poznam... lahko jo kdaj razložim... ampak sedaj bi blo predolgo :)

Zajtrk sem spet stlačil vase... takrat sem ugotovil, da sem shujšal za najmanj 3 luknje v pasu, ki se je trudil držati moje hlače na riti :)... po mojem pa še več... samo nisem imel več lukenj na pasu, da bi lahko meril :).

Na poti v šolo.

Proti Lami.

Po zajtrku smo šli na aklimatizacijo, k 92 letnemu lami, ki nas je posvetil za srečen prehod preko prelaza. Živi v eni votlini nad Manangom. Dan je bil vroč in sonce je pripekalo kot zmeraj. Pri spustu smo imeli piknik, kjer smo pomalicali eno izmed domačih SLO salam, ki jo je imel naš "Babu" (v nepalščini pomeni starešina) s seboj. Malce po 12ti pa se je seveda spet dvignil ledeni veter... in ko smo prišli nazaj v lođ sem si komaj umil noge pod pipo, ki je bila zunaj... od mraza so mi skoraj popokale kosti. Ampak sonce pa je še zmeraj neusmiljeno "pripekalo".

Pred vhodom v pečino Lame.

Tukaj sem bil pa posvečen.

Piknik.

Ob 15tih smo šli k zdravniku, kjer ima vsak dan predavanje o višinski bolezni. Če ko do takrat še ni imel simptomov, jih je sigurno imel, ko je zapuščal "predavalnico" :)... Aja... meni je bilo takrat že vredu :). Na višino sem se že navadil in samo še ko sem želel teči po stopnicah v drugo nadstropje sem ugotovil, da sem na 3500m... in sem se zadihal.

OK... vem... to sem že objavu... ja pa tud js je seveda nisem posnel (čeprav sem tovoril s sabo tudi stativ)... ampak a ni taka kot da bi bla posneta z enim platnom za mano?

... potem pa so tukaj še sanje, ki smo jih vsi imeli... OK js imam tko in tko žive sanje... ampak na višini se pa okrepijo... dokler so bile prijetne se nisem kaj preveč bunil... če so pa kakšne zoprne ti pa zaradi svoje živosti skoraj pokvarijo dan :) :) ... Ampak vrjamete ali pa ne... kako hudo natančno preroške sanje sem imel...ko sem se zbudil sem točno vedel kaj se dogajalo v SLO!!! Pa ne samo jaz...!!!! Ko je dobila sopotnica mail od doma... je bil grozovito natančen s tem kar je sanjala (in to taka stvar, ko ne moreš reč, da je možno da veš da se bo zgodila) !!!

Dan 9: Lower Pisang - Manang

Dolga, dolga je cesta... (od Kreslina se mi je pelo)... Ja, ta tura je bila pa zelo dolga... zato pa zapis v dnevnik toliko bolj kratek... ta dan sem bil pa tko zmatran, da sem šel ob 21tih kar spat in ne pisat dnevnik... sem si rekel, da ga bom zjutraj... ampak drugo jutro sem se počutil kot... no ta del pride jutri na vrsto.

Danes pa... Že včeraj sem napisal, da sem prvič občutil, delovanje oziroma vpliv višine na telo. Pa tisto, kar je bilo včeraj je bila samo uvertura. Danes sem se zbudil in se počutil kot nosečnica. Vem, da ne morem vedet kako je to... ampak to je bila prva asociacija, ki sem jo dobil... in občutek sem imel, da se ne motim :)... Velikokrat me je namreč že bolela glava in me je zvijalo v želodcu... ja sem dal pač veliko zabav v življenju skoz :)... Ampak to ni blo to... sploh ne znam opisat te slabosti niti glavobola... po pravici nisem bil niti siguren ali me boli glava in ali mi je sploh slabo... ampak bilo mi pa je... vem komplicirano se sliši :) Tudi zajtrka nisem mogel jesti... OK, pojedel sem ga, ker sem vedel, da me ta dan čaka dolga-dolga pot... in da bom potreboval energijo... in da če bom lačen, bo vse še slabše. Tako, sem si zajtrk z žlico tlačil po grlu navzdol.

Ko se počutiš kot kup dreka... vzameš fotoaparta in narediš en avtoportret :)

Ko smo začeli hodit je bilo sicer malce bolje, vendar ne za dolgo. Kajti takoj po štartu je sledil hiter, velik, strm vzpon... po mojem za kakšnih 600 ali pa 700 višinskih metrov (ampak res nisem prepričan o točni vrednosti). Z vsakim korakom je bilo potem huje. Glava je bolj bolela... želodec pa postajal vedno bolj in bolj nestabilen. Sicer ne toliko, da bi moral vzet lekadol... ampak o ruporuto sem pa razmišljl :). No po prvem, tem velikem vzponu, pa je sledil celodnevni spust. Z vsakim metrom, ko smo se sputili je bilo v glavi bolje.. želodec bolj miren... hoja lažja.

V teh uličicah se lahko takoj izgubiš... včasih imaš občutek, da si že v čigavi hiši.

Ko počivaš med vzponom narediš še kak posnetek.

Tik pred "vele-vzponom".

Na začetku sem preštel drogove do vrha... potem pa sem jih odšteval. Sicer jih je bilo samo 10 al neki takega... ampak nikakor nisem in nisem prišel do desetega :)

Vse imajo obdelano... tudi največje strmine. Mi smo pa komaj noge prestavljali.

Ampak ta dan se je vleeeeeeeeeeeeeeeeeeekkkkkkeeeeeeeeeeellllll kot kurjo črevo. Res je bil dolg dan. V Manang smo prišli čisto "polomljeni". Že ko misliš, da ne more bit več daleč, je treba it še malo naprej. Potem, ko pa vidiš Manang, bi se pa najraje že kar pred njim ulegel in zaspal. Na nameček je potrebno tik pred vrati mesta premagati srm kratek klanček,... ki te še dodatno "ubije". Ja tudi danes je sonce pripekalo neusmiljeno.

Tukaj nekje pa se je začelo vleeeeečt.

Tu se je še kr vleklo...

... in vleklo (tukaj imam še milijon fotk :) )

Evo pa končno pogled iz moje sobe :)

Dan 8: Chame - Lower Pisang

Hmmm... pa poglejmo, kaj lahko povem za ta dan... Najmočnejši vtis tega dne je to, da sem prvič v življenju občutil višino in kako so aktivnosti povezane z njo.... ampak o tem malce kasneje.

Zjutraj sem vstal že ob 5tih in se odpravil fotkat Annapurno II v sončnem vzhodu. Moral sem iti cca 30 minut nazaj po poti izven Chame-ja, da bi dobil lep pogled na goro. Ko sem pofotkal zadeve sem se vrnil nazaj... seveda so še vsi spali... zato sem šel malce poležat tudi sam... nekje ob 7mih pa sem vstal in zagledal kako se iza oblakov kaže Annapurna II. Prej sploh nisem slikal vrha Annapurne II, ampak samo enega izmed šic grebena... zamešal sem vrhove!!! Annapurno II se vidi direkt iz sobe, kjer sem spal... Js bedak pa sem prej pešačil na drug konec :)... Ampak tako je: kdor nima v glavi ima pa v petah. Seveda sem potem poslikal pravi vrh.

Napačen vrh!














Pravi vrh!



















Jutranji obračun.

Ta dan je bila tudi ena kratka tura. In kot toliko dni prej, sem si tudi ta dan dejal, da bom poizkušal hoditi malce bolj počasi... da se nebi preveč izmozgal... ampak spet ni šlo... nekako nisem našel počasnega koraka. Z našim SLO vodičem, sma se celo tako zagnala, da sma hodila v štric z nosači (ki so ponavadi, daleč-daleč spredaj).

Vedno več Tibetanskega vpliva je čutiti.

Ko smo prišli v Lower Pisang (3150m), sma šla z kolegom, po kosilu, na klimatizacijski vzpon (cca 100m višje) v Upper Pisang. Tam pa sem začel čutit višino... Hodila sma počasi... a kar naenkrat sem bil zadihan. Malo sem se ustavil (30s), pa je bilo spet dobro. In to se je ponovilo eno 2x. Potem pa to povem Štefanu in ugotovim, da se njemu isto dogaja... OK, od takrat naprej, sma še malo upočasnila. In to je bil moj "prvi stik z višino" :).

V Lower Pisang-u sem videl, tudi kako je svet majhen. Ko smo prišli v en lođ, v katerem ni bilo mesta za vse nas... sem se pošalil kolegu nekaj glede wode (ja pisano z dvojnim v... pač tko po koroško). In kar naenkrat iz balkona na drugem koncu slišim, ko nekdo zavpije: "Kdo je reko woda?"... Ja tam smo naleteli še na 2 korošca. Seveda smo se malce pomenili, kako in kaj... pa tudi vse naslednje dni smo se srečevali in izmenjali kakšno besedo :)

Tu smo pa mi spali.











































Aja pa še to. Ne vem ali sem že napisal, kako so odlično skrbeli nosači za nas... po pravici, kar preveč... kot da bi imeli sluge... na to se nikakor nisem mogel navadit... blo mi je izredno čudno... vse so nosili za tabo, za 5 evrov so šli iskat nazaj, kakšne 3h hoje (naš tempo in ne njihov... oni so veliko hitrejši), čips, ki se nam je enkrat zaluštal... No skratka, ker sem bil eden izmed redkih, ki se je z njimi ukvarjal in na veliko pogovarjal, pa sem dobival poseben tretman :). Ma meni se zdi, da so me zaradi tega, ker sem se družil in šalil z njimi stregli še veliko bolj kot ostale... Ker so pač vedeli, da sem samski, so mi rihtali še turistke :) :) :) - zgodilo se je tudi, da se nisem "smel" vsesti zraven moje ekipe pri kosilo, ampak so me dali zraven enih avstrijk, napodili so njihove nosače in vodnike, ki so jedli z njimi, stran od mize (sredi obroka), meni pa na čelo mize postavili stol, ga pokrili z ovčjimi kožami in dekami, ter mi postregli tam pri njih... skratka tudi drugim turistom (ne samo meni in avstrijkam), tam okoli ni blo nič jasno kaj se dogaja in kdo sem, da mi tako strežejo :) :) :)

Dan 7: Danakyu - Chame

Še en dan, ki je bil čisto na izi... spet smo končali turo tam nekje on 15tih. S tem da smo imeli kar nekaj daljših postankov. Pač sedaj ko smo tko visoko smo morali že počasi pazit, da se ne dvignemo preveč. Ti postanki, dajo celemo treku nekakšno ležernost... prav pašejo. No edini problem je ta, da se potem ohladim in je spet muka, dokler se mišice ne ogrejejo.



















































Kljub temu, da je bil spet vroč dan, je bilo ta dan veliko bolj znosno. Hoja je skoraj ves čas po gozdu in v senci. Na začetku, dneva je bila še prisotna sopara in meglice... a ko smo se le dvignili za kakšnih 300 višinskih metrov je bilo veliko bolje. Tako, da so se danes že videle gore, 4, 5, 6 in 7 tisočaki. OK sej smo jih videli že prej... vendar je bilo takrat samo 5 minut zjutraj in 5 minut zvečer... danes so bili pa cel dan pogledi na te vrhove. Prav impresivni so. Ko jih vidiš tako od blizu se vprašaš, kako zlomka je kdo sploh sposoben osvojit en tak vrh... vse je navpično in gromozansko!!! Ko sem pogledal na vrh Annapurna II, bi si skoraj vrat zlomu, tko sem se mogu nagnit nazaj :) :)

































Ker pač med hojo nimaš ravno veliko za počet (razen pač, da premikaš noge) sem se odločil, da se naučim malo nepalskega jezika. Žal mi je le to, da nisem s tem začel že prej. Naučil sem se naročat osnovne zadeve, kako se reče pač hvala in prosim... za nameček pa sem se želel naučit še številke. No do deset sem se jih že naučil... potem pa sem mislil, da bom drug dan nadaljeval... pa sem se zmotil... od nič pa do 100 imajo vse številke popolnoma svoje ime... ne zlagajo jih kot mi. na primer ena-in-dvajset, dva-in-dvajset.... popolnoma vsaka številka ima svoje ime, ki ni v nikakršni povezavi z imeni drugih številk. No tako sem s številkami, kaj hitro obupal... razen 25, 50 in 100 sem se še naučil :).

Ta dan smo prišli na področje modrih ovac in snežnih leopardov. Ovce smo videli, leopardov pa ni mogoče... no v teoriji se jih že da najdit.... ampak da bi ga pa kdo od turistol videl, to p ne. Naleteli smo tudi na procesijo, ki je otvorila sezono lova (OK, sezono nabiranja), ene zanimive zadevice... Nepalci pravijo, da je pol žival pol rastlina. V resnici gre za gosenico, na katero padejo spore zajedalske gobe. In iz glave gosenice požene goba, ki ima v tradicionalni kitajski medicini čudežno zdravilno moč (pač kot vse redke zadeve). Trik pri teh gosenicah je to, da živijo nad višino 4000m. Tako, da mora veliko število Nepalcev iz nižin, priromat na to višino. Te gobe so dober biznis. Full se da z njimi zaslužit.

Kot zanimivost moram povedat še to, da sem tudi ta dan naletel na sestanek vaške skupnosti... zanimivo jih je opazovat ko sestankujejo tako na prostem... seveda jih je več kot 90% moških. Druga zanimivost pa je ta, da imajo tajming po vaseh. S tem mislim, na to, da cela vas dela takrat bolj ali manj isto stvar... ali vse ženske perejo takrat perilo (seveda na kamnih sredi ulice), ali pa so vsi na njivah (no otroci in ženske).... moški so sicer prisotni povsod, vendar samo kot nadzorniki... tudi, ko se popravlja cesta :).

Dan 6: Tal - Danakyu

No ta dan je bil pa čisto na izi. Zbudil sem se sicer že ob 5tih, hoditi pa smo začeli šele ob 8:30h. Pot smo kljub številnim postankom končali že ob 14tih. OK ampak smo pa imeli tempo zato malce večji. Kakšnih posebnih zapisov za ta dan nimam... morda le to, da nam je vsem primanjkovalo meso na jedilniku. jake in podobne zadeve koljejo baje samo na jesen. Tako da smo prosili lastnika lođa, če nam zrihta v vasi 3 kure in nam jih zakolje. Pripravili smo si jih sami... ker oni vsako meso naseckajo sila na drobno... pač iz vsega bi naredili curry :). Tuši so bili tako kot povsod še zmeraj hladni... ampak ker je popoldan še toplo ni prevelikega problema s tuširanjem :).