Raduha in "Marija pomagaj"

Včeraj je bla pa ena sama velka kriza... pa ne na moji strani... tokrat me je ekipa čisto razočarala, tko počasi so hodli, da sem jih moral skoz čakat pa preganjat :) :) :)... šala mala... da ne bo kdo mislu, da je to res... po pravici povedano je blo ravno obratno!!! Pa da razložim.

Zaradi prevelike petkove aktivnosti, sem bil še čisto na tleh, želodec ni bil še čisto pravi, juranje vstajanje je tudi naredilo svoje (ob 5tih po stari uri), vožnja po ovinkasti cesti do Luč pa je bila pika na "i". Pravzaprav, je bila pika na "i" to, da nisem dobil svoje prepotrebne jutranje kavice :).

No in ves tak polomljen sem spet nasedel, da gremo na eno čisto enostavno turo :)... ta šala je že klasika in bi se lahko navadu, da če grem z Pubecom, nadangelom, skalco in Srečkotom, da lahke ture ne pridejo v pošetv :).

Ob 8:30h začnemo pohod i Luč.

Naletimo po prvih nekaj metrih na pajkovo mrežo...

... in še en čudež (kot je napisala skalca na svojem blogu).

Ker sem se večino časa mučil z hojo in dihanjem nisem veliko fotkal med potjo, ampak tole pa sem moral narediti. Bog ne daj da bi kdo šel po tej poti v visokih petah al pa v coklih, sploh sedaj ko je blo snega do riti :).

Ko sem zagledal kočo, sem mislu da sem že rešen. Jok brate odpade. Tuki se je trplenje šele začelo.

Od začetka se je pojavla strmina, ki sem jo komaj premagoval.

Eno parkrat sem skor že obupal in se obrnil. Ampak so me vsi tako lepo bodrili naj nadaljujem, da pač res nisem mogel it nazaj. Utrujenost je bla neznosna. Redko kdaj sem čutil tako utrujenost, izčrpanost in bolečine po celem telesu. Ma se mi je zdelo, da je zrak bil redek kot da bi prišli na 5000 m. Skoz sem poslušal: "lej samo malo še... :)"

Pa nonstop se je zadeva tko odpirala. Ko že misliš, da si gor, pa vidiš, da je do zadnjega hriba še presneto daleč. Tej poti ni in ni bilo konca!!! (konec je čisto levi breg na fotki)

Ampak kljub temu sem prvi prišel gor.

Pubec je pa tko oduzadi, da dvomim, da ga kdo sploh vidi na zgornji fotki (gor so 4 osebe).

Ko pa pridemo gor, pa sploh ne vem kaj naj napišem, da bi opisal kako je bilo. Morda to, da je bilo tko lepo, da je bilo že kičasto :). Ampak da smo to doživeli se pa lahko ekipa zahvali meni :). Vsi, ki so šli že nazaj so rekli, da tko mrzlo piha, da sploh ne morejo bit gor. Ker sem pa jaz tko zadrževal ekipo, smo vrh dosegli šele takrat, ko se je zadeva popolnoma umirila.

Blo je popolnoma brez sapice in vroče!!! Dejansko, bi lahko gor sedel v popolnoma mokrih cunjah, pa nebi čutil, sapice in te nebi zeblo.

Pa še malo "kičastih" fotk :)

Gor smo ostali skoraj celo uro.

Tudi turni smučarji so prišli na svoj račun.

Evo, za konec pa še to. Če bi vedel, kaj me čaka sem prepričan, da se nebi podal na to pot :). Je bila pa defenitivno priprava na Nepal (utrujenost je bila neskončna, hlastal sem po zraku, razgled pa fenomenalen).

Hvala bogu, da hodim s tako ekipo. Tko lepo skrbijo (in to čisto zmeraj) zame, da res ni. Srečko nese tolko zalog (jedače in pijače) zraven, da sem po mojem več kalorij včeraj vnesu vase, kot pa sem jih porabu, pa še skalca nas je z večerjo počastila. Ne moreš verjet... ampak po večerji sem si moral odpred gumb na hlačah :)

Povzetek: ko sem prišel domov sem bil pa ponosen in vesel, da sem bil gor!!!