Pubec, Nadangel, Skalca in Sonček...

... so me zastrupili s planinami :). Pa ne da bi se pritoževal :). Ta vikend sem se mislil izognit planinam iz dveh razlogov. Prvi je bil to, da mi je malo iz nosa teklo, drugi pa je bil to, da me je skrbelo, da če sedaj tko pogosto pešačim, da se mi slučajno ne bi "zagabilo" pešačenje ravno, ko bi bil pod Anapurno.

In kaj se zgodi? Soboto se zbudim in tko lepo sneži v SG-ju, da se mi je kr stožlo, da ne bom šel ta vikend v planine. Ampak ker nisem mogel bit pri miru sem se odločil, da nesem pisanko moji mali nečakinji, kar peš v "planino". Danes pa je bila spet kriza... spet se prebudim v sneženo jutro in se pri jutanji kavici odločim, da bom kar takoj skočil na Kremžarco. Vedel, sem da bo gor pa res pobeljeno in to mi ni dalo miru. Sicer sem malce zamudil, da bi prvi gazil v sneg, ampak samo trojne različne stopinje so mi obetale, da bom imel zadnji klanc še nedotaknjen (ponavadi se te strmine izognejo ljudje in grejo raje po bolj položni varianti do koče). Res je bilo tako. Prvi sem vsekal gaz. Ne rečem, da sem naredil gaz tam, ko bi mogla it, ampak lahko pa garantiram, da sem jo naredil po najbolj strmem možnem pobočju (naravnost navzgor) :). Snega je blo do riti, tko, da se nisem ravno posvečal fotkanju. Ampak kljub temu pa je nastalo 5 fotk.

Dokaz da sem bil gor.













Kuža, ki skrbi, da vsak vzame svoje palice nazaj v dolino. Ko sem prišel iz koče me je povohal in šel točno do mojih palic, ki sem jih imel zunaj, se jih dotaknič s smrčkom in prišel do mene. Ko sem fotkal okolico in sem stal blizu drugih palic, pa je postal čisto nervozen in me je oblajal kot le kaj.















Isti plac en teden prej.