Evo, tale post bi lahko bil kratek. Kod odgovor petkovemu postu bi lahko preprosto napisal samo: »Oprema se je obnesla več kot odlično!!! Bila je nujno potrebna. Šele včeraj sem videl, da sem preden sem imel to opremo, bil bos.« Morda bi dodal lahko še to, na kar me je opozoril pubec, da bom imel sedaj cel teden časa, da razmislim, kaj vse moram še kupit. Ja kr neki stvari je še potrebnih :) . Ampak ne bom končal samo z zgornjim odstavkom. Gremo kar lepo po vrsti.
Zbudil sem se zjutraj v zaspani in megleni Ljubljani. Iz Ljubljane smo se peljali na Pokljuko, kjer smo štartali z našim pohodom. Tokrat sem za razliko od prejšnje nedelje vedel kaj pričakujem... oziroma tokrat sem pretiraval s pričakovanji. Na netu sem gledal kam se odpravljamo in fotke so zgledale hujše, kot je bilo potem dejansko. Tako, da sem bil včeraj kar prijetno presenečen :). Aja, sem pa pozabu povedat, da je bil naš cilj Viševnik (2050m).
Po 5 minutah hoje je bilo že tako vroče, da smo morali odvreči prve sloje (pubec pa kako specialno pozo si držal :) ).
Naslednjih 5 minut je postalo še topleje in potrebno je bilo odvreči še dodaten sloj.
Na izhodišču je bila res nepričakovana vročina in skor ne morem verjet, da smo smeli še kaj dol za vreč, ampak se je še našlo. Pubec je kratek postanek izkoristil še za prvi senvič... ja to je blo po neverjetnih 15 minutah hoje :) .
In kako je korakala naša četica v prvi breg.
Po manjšem vzponu le dosežemo prvo sedlo, kjer se malce razgledamo. V tem trenutku smo začeli občutit napovedan veter v sunkih, ki naj bi presegal 100 km/h. OK samo napovedan, v tem trenutku ne verjamem, da je tudi dosegel dejansko stotko. Po mojem je blo tukaj veliko manj, čeprav je pubecova jakna lepo plapolala.
Prvi čajček...
... in divjanje po sedlu :)
Nadaljujemo pot proti vrhu...
... in nadangelca nam kaže kam se še moramo dvignit.
Na sončnih legah je bila zunaj že trava, na malo manj sončnih legah pa je bil še sneg, ki se je občasno vdiral vse do riti. Ampak kot sem dejal ni bilo sile.
Iza ovinka... pubec spet sili po svoje :)
Tik pod vrhom me nahecajo nekaj, kar pa sploh ne bom povedal, me je sram, da sem sploh padu na to foro :) :).
Na vrhu pa tak veter, da edina slika, ki sem jo lahko naredil, je ta slika Triglava. Komaj sem stal in držal fotoaparat kolkrtolko pri miru.
Evo mama in hčerka... punci sta naslonjeni na veter. Podobne fotke, kjer vozimo »avion« mam iz raznih žurov :) :) :).
Da smo pojedli, se je blo treba spustit malce v zaveterje.
Da bi se izognali isti poti nazaj v dolino, smo se odločili, da pot nadaljujemo proti Malemu Draškemu vrhu (2132m).
Na začetku, ko smo hodili še po prisojni strani je bila zadeva kar prijetna. Tud veter ni "pretiraval".
Ko pa smo prestopili na senčno stran, kjer pa je bilo snega do riti in je veter pokazal vso svojo moč je bilo potrebno namestiti vso razpoložljivo opremo. Cepini in dereze so se tukaj res iskazale. Veter je bil pa tko močan, da smo se morali držat za cepine zataknjene v sneg, ker bi nas drugače kar odneslo. Pred tem sem pospravil fotoaparat... tako, da je ostal najbolj zanimiv del poti neposnet. Motivi so bli taki za »fotko leta« :) ampak varnost je zmeraj na prvem mestu. Če pa koga zanima kako je bilo na tem delu, ko sem jaz imel fotoaparat v rukzoku pa naj pogleda stvaritev
nadangelce :)
Med tema dvema fotkama je najbolj zanimiv del poti :)
Za občutek kako je pihal veter po vrhovih.
Še zadnja fotka pred koncem... pot od tod dalje je bila pa lepo penzionistična :)
Če je bil povzetek pohoda prejšnje nedelje »strmina«, je povzetek te nedelje »veter«.
PS: Dva dvatisočaka dol, veliko jih še ostaja :). Ta konec tedna pa Kredarca, če bo vreme dopuščalo.
