Raduha in "Marija pomagaj"

Včeraj je bla pa ena sama velka kriza... pa ne na moji strani... tokrat me je ekipa čisto razočarala, tko počasi so hodli, da sem jih moral skoz čakat pa preganjat :) :) :)... šala mala... da ne bo kdo mislu, da je to res... po pravici povedano je blo ravno obratno!!! Pa da razložim.

Zaradi prevelike petkove aktivnosti, sem bil še čisto na tleh, želodec ni bil še čisto pravi, juranje vstajanje je tudi naredilo svoje (ob 5tih po stari uri), vožnja po ovinkasti cesti do Luč pa je bila pika na "i". Pravzaprav, je bila pika na "i" to, da nisem dobil svoje prepotrebne jutranje kavice :).

No in ves tak polomljen sem spet nasedel, da gremo na eno čisto enostavno turo :)... ta šala je že klasika in bi se lahko navadu, da če grem z Pubecom, nadangelom, skalco in Srečkotom, da lahke ture ne pridejo v pošetv :).

Ob 8:30h začnemo pohod i Luč.

Naletimo po prvih nekaj metrih na pajkovo mrežo...

... in še en čudež (kot je napisala skalca na svojem blogu).

Ker sem se večino časa mučil z hojo in dihanjem nisem veliko fotkal med potjo, ampak tole pa sem moral narediti. Bog ne daj da bi kdo šel po tej poti v visokih petah al pa v coklih, sploh sedaj ko je blo snega do riti :).

Ko sem zagledal kočo, sem mislu da sem že rešen. Jok brate odpade. Tuki se je trplenje šele začelo.

Od začetka se je pojavla strmina, ki sem jo komaj premagoval.

Eno parkrat sem skor že obupal in se obrnil. Ampak so me vsi tako lepo bodrili naj nadaljujem, da pač res nisem mogel it nazaj. Utrujenost je bla neznosna. Redko kdaj sem čutil tako utrujenost, izčrpanost in bolečine po celem telesu. Ma se mi je zdelo, da je zrak bil redek kot da bi prišli na 5000 m. Skoz sem poslušal: "lej samo malo še... :)"

Pa nonstop se je zadeva tko odpirala. Ko že misliš, da si gor, pa vidiš, da je do zadnjega hriba še presneto daleč. Tej poti ni in ni bilo konca!!! (konec je čisto levi breg na fotki)

Ampak kljub temu sem prvi prišel gor.

Pubec je pa tko oduzadi, da dvomim, da ga kdo sploh vidi na zgornji fotki (gor so 4 osebe).

Ko pa pridemo gor, pa sploh ne vem kaj naj napišem, da bi opisal kako je bilo. Morda to, da je bilo tko lepo, da je bilo že kičasto :). Ampak da smo to doživeli se pa lahko ekipa zahvali meni :). Vsi, ki so šli že nazaj so rekli, da tko mrzlo piha, da sploh ne morejo bit gor. Ker sem pa jaz tko zadrževal ekipo, smo vrh dosegli šele takrat, ko se je zadeva popolnoma umirila.

Blo je popolnoma brez sapice in vroče!!! Dejansko, bi lahko gor sedel v popolnoma mokrih cunjah, pa nebi čutil, sapice in te nebi zeblo.

Pa še malo "kičastih" fotk :)

Gor smo ostali skoraj celo uro.

Tudi turni smučarji so prišli na svoj račun.

Evo, za konec pa še to. Če bi vedel, kaj me čaka sem prepričan, da se nebi podal na to pot :). Je bila pa defenitivno priprava na Nepal (utrujenost je bila neskončna, hlastal sem po zraku, razgled pa fenomenalen).

Hvala bogu, da hodim s tako ekipo. Tko lepo skrbijo (in to čisto zmeraj) zame, da res ni. Srečko nese tolko zalog (jedače in pijače) zraven, da sem po mojem več kalorij včeraj vnesu vase, kot pa sem jih porabu, pa še skalca nas je z večerjo počastila. Ne moreš verjet... ampak po večerji sem si moral odpred gumb na hlačah :)

Povzetek: ko sem prišel domov sem bil pa ponosen in vesel, da sem bil gor!!!

En velik F....K

...je vse to skupaj, ko ti ukradejo telefon...

DODATEK: Policijska uprava Ljubljana ima 31 telefonskih številk (oziroma "postaj"), ki nimajo povezanega informacijskega sistema... če bo še kdo kaj imel ukradeno oziroma izgubljeno, bo moral poklicati vsako številko posebej in preverit ali imajo stvar pri njih... bog ne daj da kdo najde zadevo in jo nese na postajo izven območja kjer si, oziroma jo najdejo drugje. Potem moraš sam opravit mini zasebno preiskavo po policijskih postajah :)

Drugač pa je M dala dober komentar in ga moram tukaj napsat... ja "so stvari veliko hujše od te"... ta komentar mi je dal nov zagon in pogled na zadevo... sedaj se pravzaprav veselim, da so mi ga ukradli - bom končno dobu nov služben telefon! To pa je tud nekaj :) (pa da ne bo kdo mislil, da je to ironija... čisto zares)

Skoraj...

...14 dni stare fotke.

X-land...

... od spodaj...












... in od zgoraj.

Ježešna...

... kam me boste pa sedaj pelali?

Pubec, Nadangel, Skalca in Sonček...

... so me zastrupili s planinami :). Pa ne da bi se pritoževal :). Ta vikend sem se mislil izognit planinam iz dveh razlogov. Prvi je bil to, da mi je malo iz nosa teklo, drugi pa je bil to, da me je skrbelo, da če sedaj tko pogosto pešačim, da se mi slučajno ne bi "zagabilo" pešačenje ravno, ko bi bil pod Anapurno.

In kaj se zgodi? Soboto se zbudim in tko lepo sneži v SG-ju, da se mi je kr stožlo, da ne bom šel ta vikend v planine. Ampak ker nisem mogel bit pri miru sem se odločil, da nesem pisanko moji mali nečakinji, kar peš v "planino". Danes pa je bila spet kriza... spet se prebudim v sneženo jutro in se pri jutanji kavici odločim, da bom kar takoj skočil na Kremžarco. Vedel, sem da bo gor pa res pobeljeno in to mi ni dalo miru. Sicer sem malce zamudil, da bi prvi gazil v sneg, ampak samo trojne različne stopinje so mi obetale, da bom imel zadnji klanc še nedotaknjen (ponavadi se te strmine izognejo ljudje in grejo raje po bolj položni varianti do koče). Res je bilo tako. Prvi sem vsekal gaz. Ne rečem, da sem naredil gaz tam, ko bi mogla it, ampak lahko pa garantiram, da sem jo naredil po najbolj strmem možnem pobočju (naravnost navzgor) :). Snega je blo do riti, tko, da se nisem ravno posvečal fotkanju. Ampak kljub temu pa je nastalo 5 fotk.

Dokaz da sem bil gor.













Kuža, ki skrbi, da vsak vzame svoje palice nazaj v dolino. Ko sem prišel iz koče me je povohal in šel točno do mojih palic, ki sem jih imel zunaj, se jih dotaknič s smrčkom in prišel do mene. Ko sem fotkal okolico in sem stal blizu drugih palic, pa je postal čisto nervozen in me je oblajal kot le kaj.















Isti plac en teden prej.

Nasmeh

Pravijo, da se tko mali otroci nasmejijo samo, ko se jim posreči... js pa pravim, da jih je treba znat nasmejat... včeraj sma se smejala cel dan... skratka obvladam :)... no, res pa je tudi, da gre večini ljudi, ki me vidi prvič, krepko na smeh :) :) :)

Poslušajte...

... "To vam še povem potem pa zaspim..."

Še bomo jedli...

... žabje krake :) Mrestov je po gozdovih še in še!!!!

Avtoportret

... ma tok se mi fotk za objavo nabira, da to pa skor ni res. Evo en avtoportret. V nedeljo se mi zdi, da je blil en dokumentarec na temo Drakula, pol sem se pa spomnu na film drakula in une vampirje, ko so po stenah lezli, pa sem si reku, da moram poizkusit to naredit. Izpadla je spodnja fotka, ki bi jo lahko naslovil tudi "ko te obhajajo črne misli", ampak vem, da če bi dal tak naslov, bi se večino ljudi spraševalo kaj je z mano... pa bi kr naenkrat dobu polno klicev, ki bi spraševali, če se dobro počutim :)... brez panike - sem čist vredi :) ... no sedaj veste od kod fotka :)

PS: aja, ta fotka je zato, da malo presekam serijo iz narave, ki se bo nadaljevala že jutri

Presenečenje

No to jutro je bilo presenečenje vsaj zame, ker ne spremljam vremenskih napovedi. Očitno pa jaz nisem bil edini, ki je bil presenečen... spet so presenečene cestne službe. Sem imel za danes pripravljen en drug post, samo sem raje dal kar tega gor, da se res vidi kakšno je stanje zjutraj... ceste so spolzke in neugodne za vožnjo. Pa naj še potem zvečer na poročilih rečejo, da so pravočasno ukrepali.

Trening...

... za Nepal. V soboto sem se odločil, da se malo preizkusim v trekingu. Nisem izbral visokogorja, nisem izbiral zahtevne ture... izbral sem si dolgo do neke mere bi eni rekli celo enolično ali dolgočasno pot. Pa po pravici niti ni enolična, še manj pa dolgočasna, je pa razgibana in "zelo" dolga. Štartal sem ob 10tih zjutraj, končal pa zvečer ob 18tih. Vmes pa sem imel en čaj in kosilo, torej skupno cca. 45 minut pavze. Da je bil trening popolen, sem v nahrbtnik stlačil, čimveč stvari - seveda takšnih popolnoma nepotrebnih. In če se mi je na začetku zdel prelahek, je bil ob 18tih tko težak, da sem ga komaj dvignil :)

In kje sem hodil? Štartal sem v Slovenj Gradcu, šel na Kremžarjev vrh, nadaljeval proti Partizanki in potegnil še do Kope. Potem pa cca 3 km po cesti navzdol po proti SG-ju, na poti pa sprejel odločitev, da skočim na evropsko pešpot (na kateri sem bil prvič in sem šele nato ugotovil, da me vodi stran od SG-ja). V dolini sem potem še kakšne 4km pešačil proti SG-ju - nato pa me je le rešil ata in me odpeljal domov.

Vetroven Kremžarjev vrh

Meglene povezave (Partizanka - Kope)

Zasnežene Kope

Prazna smučišča

In nekaj vztrajnih smučarjev

Pot v dolino

No v nedeljo pa sem naredil še en malo krajši pohod (2,5h), spet tja pod Pohorje, le da sem tokrat štartal, tam kjer sem v soboto prišel v dolino.

Fotk je nastalo kar nekaj. Tokrat samo tiste iz sobote.

Portret

Edina oseba, ki se mi zadnje čase pusti portretirat in se ne kremži, ko imam fotoaparat v rokah. No, vsaj pove mi ne tega :) Vse lepo mirno prenaša.

Navodila...

... kako se obnašat v družbi podiplomskega študenta/tke :)... Sedaj veste kaj me ne smete spraševat :)

Nepal here I come!!!!

Iskanje sreče? Rekreacije? Sprostitve? Notranjega miru? Preprosta želja po nečem tujem, drugačnem in nepoznanem (nepozabnem)? Po pravici ne vem - odgovora ne poznam. Morda se mu prebliža še najbolje beg pred vsakodnevnim stresom v službi... pred mestom, kjer me gneča že ob 7h zjutraj včasih spravi iz tira (oziroma en samcat voznik, ki si ne zasluži vozniškega dovoljenja)... Morda pa je nekaj povsem drugega... ve se da se v vsakem moškem skriva otrok, otrok, ki hrepeni po avanturizmu, raziskovanju, po osvajanju neznanega, po dokazovanju (samemu sebi? drugim?)... (pač preveč filmov Indiana Jones). Po tem takem je moja odločitev edina logična in lahko rečem, da je pač narava kriva, da grem v tujo deželo pohajkovat :)

No, kolk bo pohajkovanja in kolk "trplenja" bom lahko povedal po 18 dneh trekinga... upam samo, da bo v skupini kdo, ki bo imel manj kondicije kot jaz :) :) :) Odhajam šele 18 aprila, tako, da bo do takrat še kar nekaj post-ov. Pač danes sem se prijavil.

Sedaj, bo pa treba malce pospešit s treningi in kondicijskimi pripravami... Pubec, a nisi ti govoril nekaj o rednih pohodih med tednom na šmarno goro (tudi nočnih)?

Delovno mesto

Danes sem imel pa tolko različnih variant za objavo, da sem se kar s težavo odločil, kaj bi dal gor. Pa naj bo danes kar sodelavec, ki je včeraj dobil novo delovno mesto v enem izmed server room-ov :) . Mesto je dobro klimatizirano, izolirano od ostalih motenj delovnega okolja... mogoče je samo to problem, da je malce tesno z veliko šuma ter brez pogleda na "sonce".

Moja mala...

... nečakinja je praznovala 1 mesec... (sem hotel dat že prej ta post gor pa blogger ni delal)

Najprej spi in lepe sanje ji privabijo nasmeh na lička...

... ko se zbudi pa zagleda in se vstraši neobritega strica :).

Ko se naje in podre kupček pa jo stric spet dobi v roke...

... kaj kmalu pa se začne "telovadba" za oba.

Kdo je bil bolj zmatran po telovadbi mi še sedaj ni čisto jasno... si bom moral it kupit kakšno malo lutko in z njo vadit med tednom, da bom potem med vikendom malce bolj spreten. Svaka čast ateku in mamici, ki sta morala vse to v živo spremljat :)

PS: fotke so malce bolj čudne kvalitete, ker je njen atek, vzel na brzino moj aparat, ki je bil čisto "razštelan" (pa še fleša mu nisem pustil prižgat, da nebi preveč bliskalo cukrčku).